Recenzija knjige: Maščevanje je slabovidno

Tomo Podstenšek: Sredi pajkove mreže. Litera, Maribor 2014.

Objavljeno
03. julij 2014 18.16
Andrej Lutman
Andrej Lutman

Po Dvigalu in Sodbi v imenu ljudstva je, poleg krajših zgodb Vožnja s črnim kolesom, knjiga Sredi pajkove mreže Podstenškov tretji roman. Njegov romaneskni prvenec se je ukvarjal s človekom, ujetim v pravila in strah, v stanje, v katerem je osnovna pa tudi edina težava sobivanje; in v takšnih okoliščinah butne iz njega tisto, kar je na meji obvladljivega.

Podstenškov drugi roman obravnava skupino, ki se sooča s krivičnostjo sveta in sklene, da ga uredi po svoje, ne glede na ustaljene postopke, ki jih izraža tako imenovana pravna država; skupina uporabi nasilje za dosego svojih prepričanj.

Tudi roman Sredi pajkove mreže na utečen realističen način pisave obravnava pravno-moralne dileme sodobne družbe in se predvsem sporočilno naslanja na prejšnja dva. Glavni junak, čigar ime ostane skrivnost in s tem postane močan identifikacijski lik, se vrača iz zaprtega sveta, dejanskega zapora, in poskuša zaživeti novo življenje v starem kraju, v mestu, kjer je živel pred prometno nesrečo s smrtnim izidom, ki jo je povzročil v vinjenem stanju.

Družbi je plačal za svojo krivdo, pa se poln novih odločitev poda v odprti tip bivanja po postopku: stanovanje, služba, prijatelj, ženska. Vse to mu skoraj čudežno uspeva. A nad njim lebdi prerokba stare ciganke in se začne uresničevati na najbolj nepredvidljiv način.

Po pisateljsko spretnem nizanju dejstev se izkaže, da obstaja nekakšna skupinska zarota, ki jo je oblikoval soprog in oče žrtve prometne nesreče. Povzročitelju se skuša maščevati tako, da krivec občuti izgubo. Tako se šef v službi, novo pridobljeni prijatelj in ženska, s katero sta tik pred poroko, vmešajo v njegovo življenje na način skupinice, ki izvaja pravico na lastno pest oziroma nadgradi kazen, ki jo je povzročitelj nesreče že odslužil.

Pisatelj se je kljub pričakovanju mračnega izteka zgodbe odločil za skoraj optimistično vizijo, ki jo je nadgradil s postavitvijo svojega protagonista na začetno pozicijo: spet je na vlaku, ki ga bo odpeljal v ponovno življenje. Junak je uspešno prestal novo katarzo in z zlom pretečo prerokbo. Tako je dobil za izziv racionalno izkušnjo, ki je povzeta v skrivnem načrtu, katerega žrtev bi skoraj postal, kot tudi iracionalno, kar se kaže v razbitju cigankine prerokbe.

Motiv maščevanja je poudarjen v zgodbi junakovega sojetnika, ki je tudi zagrešil zločin iz ljubosumja v obliki maščevalnega naklepa. Prav ta motiv se vleče iz Podstenškovega prejšnjega romana, a v tem dobiva personalizirane razsežnosti, posebej ob protagonistovem občasnem spraševanju o dejanski krivdi oziroma hudodelstvu, saj se nekako ne čuti odgovornega za smrt, ki jo je povzročil s svojo vožnjo: oseba, ki jo je pognal v smrt, naj bi pač bila prav tam in takrat po naključju, za katerega se ne čuti odgovornega.

Tudi tako določeno konotativno polje dokazuje, da je roman Sredi pajkove mreže branje, s katerim pisatelj več kot spodbudno oplaja sodobno slovensko romanopisje.