Recenzija knjige: Miklošičeva zakladnica filologije

Fran Miklošič (1813–1891) je z neprecenljivim znanstvenim opusom usidran v zavesti slavistov. Po zaslugi njegovega duševnega truda je slovenščina dobila znanstveno lice, kakršno zahteva najstrožje jezikoznanstvo, je leta 1883 zapisal Gregor Krek, kar je moto pričujoče monografije. To potrjuje 36 avtorjev v štirih razdelkih z urednikom Markom Jesenškom.

V počastitev dvestoletnice barda slovanske tradicije, svetovljana večkulturnosti in enakopravnosti narodov, tudi Romov, znanstvenika, filologa, rektorja na Dunaju, cenzorja Prešernovih Poezij, eksperta za slovanske jezike z jezikoslovjem tudi zunaj slovanske skupine, zlasti na Balkanu, so mlada srca Gimnazije Frana Miklošiča v Ljutomeru izdala in založila 487 strani obsežno monografijo.

Miklošičeva veličina je v znanstvenem delu, ki je zakladnica monumentalnega humanističnega, jezikovnozgodovinskega znanja. To skuša izpričati tudi večjezična monografija domačih in tujih piscev stroke. Pišejo vsak v svojem maternem jeziku, z dodatkom, ilustracijami, faksimilíranimi pismi ter v angleščino prevedenimi sinopsisi in povzetki.

Miran Puconja uvodoma predstavlja Miklošiča kot človeka in znanstvenika. Zvrstijo se: Katja Sturm-Schnabl s prispevkom Franz Miklosich's gesellschaftspolitische Bedeutung als Europäer im 19. Jahrhundert; Vlasta Stavbar: Graško obdobje Frana Miklošiča 1830–1838; Stane Kocutar: Dunaj v času rektorja Miklošiča in župana Siellerja; Alenka Jensterle-Doležal: O možu s ponosom – Matija Murko o Franu Miklošiču; Bożena Pikala-Tokarz in Emil Tokarz: Franc Miklošič i Polacy; Matej Šekli: Genetic Classification of West Slavic Languages; Tijmen Pronk: On the Development of *in, *im, *un and *um in Slavic; Vanda Babič: Prva Miklošičeva izdaja Supraseljskega zbornika iz leta 1851; Veselinka Labrovska: Makedonskite zaemki vo albanskiot jazik, sporedba vo materijalite od Franc Miklošič; Dimitar Pandev: Franc Miklošič za osobenostite na makedonskiot jazik … Vseh avtorjev ni mogoče navesti.

Opozoriti pa velja vsaj še na predstavitve Miklošičevega slovensko-nemškega slovarja skozi prizmo Pleteršnikovega, Miklošičevo primerjalno oblikoslovje/pregiboslovje, glagol v Miklošičevi primerjalni skladnji slovanskih jezikov, položaju prekmurščine v senci jezikovnih nacionalizmov, prleško besedje in pomensko polje človek v slovarski besedotvorni motivaciji, pa o jezikoslovcu Miklošiču v luči slovanske filologije danes, metodologiji jezikovnega vidika raziskovanja romščine, fitonimih v prekmurskem knjižnem jeziku, fonološki ravni govorov Ljutomera, sklanjatvah z govori štajerskih Slovencev v Avstriji.

Urednik je skušal zajeti bistvo Miklošičevega dela v luči današnjih razčlenjevalcev. V glavnem mu je uspelo, z izjemo uvodne in tu in tam kasnejše razvlečenosti ter neprevedenega natisa prispevkov tujih avtorjev, saj bi prevod bolj približal monografijo širšemu bralstvu.