Tiskane izdaje
Nostalgija za domnevno idilično preteklostjo in propagiranje retroprincipov se zdita vse bolj prevladujoča za današnje stanje duha v Sloveniji. Pri nekaterih je v ospredju iskrena sentimentalnost do nekdanjega socialističnega eksperimenta, saj pri njih socialna varnost, navidezna enakost ter predvidljivost eksistence odtehtajo začetno ostro diktaturo in nato vseobsegajoč paternalizem političnih struktur.
Pri drugih - in ti so v večini - gre predvsem za politično preračunljivost, populizem in večno netenje ideoloških strasti, saj se dobro zavedajo, da je revival takšnih družbenih konceptov nemogoč in si ga intimno niti ne želijo.
S knjigo esejev in razmišljanj Draga Jančarja Pisanja in znamenja smo dobili še tretjo različico nostalgičnih reminiscenc. Te se napajajo iz povsem drugih izhodišč, kot nekdanji politični oponent in zapornik pisatelj seveda ne utemeljuje svoje pozicije na glorificiranju nekdanjega režima, kljub temu pa iz vsakega stavka nespregledljivo veje svojevrsten nostalgičen duh.
V določeni meri gre seveda za življenjski rezime, obujanje spominov na neštete prečute noči, polne debat o literaturi in umetnosti nasploh, pa seveda o politiki in predvsem možnosti spremembe nedemokratičnega sistema; vendar je vse obarvano s prepričanjem, da je diktatura tistim, ki jih ni eliminirala ali drugače onemogočila, vendarle ponujala bolj polno in vznemirljivo, s specifičnim poslanstvom zaznamovano življenje kot prozaične in dolgočasne zahodne demokracije.
To še zlasti velja za esej Prišlek s Septentriona, v katerem Jančar navaja pogovor z Adamom Michnikom, ki je ob napovedih skorajšnjega zloma vzhodnoevropskih totalitarnih sistemov porogljivo navrgel, da si pravzaprav prizadevajo »za nekaj tako dolgočasnega, kot je Nizozemska«.
Zelo pomenljivo, še posebej v luči aktualnega položaja, ki ga zaznamujejo vsesplošno nezadovoljstvo, skepsa, distanca in cinizem do nekdaj tako opevane parlamentarne demokracije in evropske integracije.
Jančarjeva knjiga se tako zdi prvovrsten dokaz, da nihče, niti apologeti niti nasprotniki nekdanjega režima, ne more iz anahronističnih koordinat razmišljanja. Nihče se ne more povsem otresti dediščine povojnih desetletij, vsi s(m)o njeni ujetniki, nizozemski (ali švicarski, britanski, francoski ...) model funkcioniranja družbe je za nas nedosegljiv in predvsem nezanimiv, saj naj bi bil v svojem pomanjkanju dinamičnosti, velikih preobratov ter cikličnega vzpostavljanja in sesuvanja iluzij prazen in prozaičen.
No, tovrstne skrbi Michnika in Jančarja izpred dveh desetletij so se izkazale za povsem nepotrebne. Slovenija še dolgo ne bo podobna Nizozemski, tako imenovana tranzicija se bo, kot kaže, raztegnila vsaj še na nekaj naslednjih desetletij.
Podobno kot pri Jančarju tudi naših dnevnih sob ne bodo krasile »švicarska ura s kukavico, beneška gondola in nizozemski leseni cokeljčki«, temveč kos berlinskega zidu in bodeča žica iz madžarsko-avstrijske meje. Vendar se tukaj Jančar moti, tudi tovrstne relikvije lahko postanejo dolgočasne. Ali pa so že.
