Knjiga velja za izredno pomembno estetskoteoretično delo enega izmed najvplivnejših skladateljev vseh časov. Dokazuje, da skladatelj ni bil le avtor dovršenih glasbenih umetnin, temveč da se je v glasbeno zgodovino zapisal tudi kot pisec literarnih del. Zato je prav, da se na njegov edini prevod v slovenščino opomni širšo javnost.
Wagner v pričujočem delu konkretneje prikaže, kaj ga je vodilo, na eni strani pri ustvarjanju tako imenovane celostne umetnine in na drugi strani opozori na začrtano pot ustvarjanja glasbenih dram. Wagner bralca s premišljenimi in slikovito izraženimi mislimi najprej popelje skozi zgodovinski pregled, v katerem obravnava opero in naravo glasbe.
Pred našimi očmi se zvrstijo Wolfgang Amadeus Mozart, Christoph Willibald Gluck, Carl Maria von Weber, Gaspare Spontini, Giacomo Meyerbeer, Hector Berlioz. V drugem delu Wagner usmeri razpravo na področje gledališke igre in narave dramskega pesništva, ki ga spremljamo od starogrških časov, prek srednjeveških pesnikov, do Goetheja in Schillerja. Sprašuje se o vlogi razuma in čustev pri ustvarjanju, posredovanju in sprejemanju umetniškega dela.
Kaj pomeni okrepitev motivov, kakšne so prednosti tonske govorice, kakšne izrazne možnosti soglasniškega stika? Vse te vsebine – in še mnogo več – Wagner prepleta v edinstvenem pripovednem spletu dejstev, subjektivnih sodb in žlahtnih, pristno romantičnih prispodob. V sklepnem, tretjem delu spregovori o vlogi pesništva in glasbene umetnosti v drami prihodnosti.
Širca je s prevodom tega Wagnerjevega dela veliko prispeval k razvoju slovenske glasbene literature. Seveda bi bilo zaradi samega jezika na posameznih mestih mogoče predrugačiti katerega izmed izrazov, a avtor že na začetku opozori na težave, s katerimi se je srečeval pri prevajanju. Treba je poudariti, da je – kljub temu – prevod sklenjena celota in predvsem je pomembno, da celotna vsebina daje vtis doslednosti, ki ji je avtor pri prevajanju ostajal zvest.
Prevod knjige Opera in drama dopolnjujeta dodatka, in sicer najprej prevod Wagnerjevega pisma, ki ga je 30. maja 1859 napisal umetniški muzi v obdobju pregnanstva iz nemških dežel Mathilde Wesendonck, ter prevod članka J. L. Bullerja Tematska vloga aliteracije v Wagnerjevem Prstanu.
Poleg omenjenih dodatkov je prevod knjige opremljen z bogatim slikovnim gradivom in številnimi opombami. Z njimi je prevajalec poskušal sneti tančico nedostopnosti in to kompleksno delo čim bolj približati širšemu krogu ljubiteljev Wagnerjeve glasbe in opere nasploh. Opombe podpirajo besedilo s kontekstualnimi podatki in niso le izredno koristen pripomoček za poglobljeno razumevanje, temveč pričajo tudi o prevajalčevi razgledanosti.