Recenzija knjige: »Samo ločila med nami«

Kljub izvirnemu, izzivalnemu in mnogopomenskemu naslovu najnovejše, to je devete Lukanove pesniške knjige svetujem vsem, ki se ne morejo ali nočejo odpovedati razmišljanju v tradicionalnih pojmovnih kategorijah, oprtih na utrjena dihotomna nasprotja med duhom in telesom, jazom in drugim, zunanjostjo in notranjostjo itn., naj tej publikaciji ne posvečajo pozornosti. Gibanje znotraj omenjenih dihotomij jim bo namreč preprečilo, da bi dojeli osnovno sporočilo knjige.

Kot preizkusni kamen utegne biti pripraven sklepni verz prve pesmi (Beseda meso.): Beseda nekje na robu raste in se krepi, postaja meso, jo / slišite? K besedilu, ki lahko pripelje do takšnega sklepa, namreč ni mogoče ustrezno pristopiti, če pesniškemu govorcu pripišemo kakršnokoli zakoličeno identiteto in monološko avtoriteto, če ga skušamo strogo ločiti od nagovorjenega, če v lirskem jazu dojemamo samo govorca in ne tudi sebe, to je bralca ali bralke, če njunih premikov ne opazujemo skozi nenehno premeščanje diskurzivnih sidrišč, če ju, skratka, ne dojemamo kot spremenljivki, in to angažirani spremenljivki.

V tej poeziji pojem mesa ni mišljen kot izključno nasprotje besede (in beseda je meso postala), pač pa je pesem razumljena kot utelešenje sporočila v snovi, ki je snov sveta, snov govorca in bralstva ter snov jezika. Pesniški govorec se namreč prek »mesa telesa« sporazumeva z »mesom sveta« (Vsaka poezija je navsezadnje telesna, napetost / mišic in sproščanje, izvemo iz pesmi Enjabement), kar omogoča, da lahko mislimo njegovo pripadnost zunanjemu svetu, govorici, drugemu in sebi kot drugemu.

Lukanova subjektivnost in, kar je še važnejše, intersubjektivnost, ki se razvija v govorici kot subtilni snovnosti, se utemeljuje v telesnosti, odprti navznoter, v introspekcijo, navzven v svet in hkrati v fiktivno in virtualno tretjo razsežnost. Izkustvo lirske pesmi je torej utelešeno v snovi, ki je snov sveta in hkrati snov besede; gre za spoznanje, nakazano že v Neslišnosti, eni predhodnih avtorjevih zbirk, v kateri v pesmi Življenje je snov beremo: Življenje ni ideja, sen ali privid, / temveč snov, ki teče, se redči, / zgošča, izvira iz nekakšnih tal in / vanje spet ponika. Prav to spoznanje je v Pričakujem pozornost vseskozi reflektirano kot izrazito večplastno lirsko izkušanje, ki omogoči, da zares sovpademo s samimi seboj šele, ko izstopimo iz sebe.

Sovpademo, izstopimo? Mišljeni smo mi vsi, govorci in nagovorjeni, soočeni z odgovornostjo do preteklosti in z držo v sedanjosti, kar pomeni, da za govorjenje v prvi osebi množine obstaja utemeljen razlog, saj gre za eno osrednjih kategorij v knjigi in hkrati naslovno temo ene izmed pesmi: Iz neznanih sob prihajamo, se srečujemo, vanje vračamo, na vratih ni imen niti / številk, samo ločila med nami in vsem, / kar nismo, kar ne more biti mi. / Brezosebni, pobegli, razlaščeni mi. Na ozadju tega »mi« se včasih bodisi pojavlja bodisi izginja prvoosebni govorec, največkrat povsem razosebljen, včasih v neposredni navezavi na dvojino, mestoma pa ob njem zaslišimo celo daljni odmev vloge, ki jo je nekoč, v antiki, imel zbor.