Tiskane izdaje
Istega leta je izšel tudi avtoričin vplivni esej The Sadeian Woman and the Ideology of Pornography (Desadovska ženska in ideologija pornografije). Nekatere kritičarke izpostavljajo, da je obe deli mogoče brati skupaj, kot problematiziranje zraščenosti ženske želje in pasivnosti: če sprejmeš status objekta želje, privoliš v pogoje (samo)zasužnjevanja.
Tudi v odličnem romanu Noči v cirkusu, ki je doslej edino delo Angele Carter, prevedeno v slovenščino, so prisotne aluzije na klasične pravljične heroine. V prvem delu trodelno zasnovanega romana, v katerem krilata cirkuška artistka Perutka novinarju Walserju pripoveduje o letih životarjenja v muzeju ženskih spačkov, tako poleg speče Trnuljčice spoznamo tudi Čudo, ki je sumljivo podobna Palčici.
A za razliko od gotskega ozračja Krvave izbe je tu nabrušena kritičnost bogato zabeljena ne le z ironijo, ampak tudi s tolikšno vedrino, da nas nehote popade smeh. V briljantnem pravljičnem »vrivku«, denimo, beremo, kako je majceno Čudo lastna mati prodala slaščičarju.
Po letih suženjstva »mala ženskica« sicer najde zavetje v prijazni meščanski družini, a kaj, ko se med ogledom Sneguljčice zagleda v enega od palčkov, ta pa si jo potem enakopravno »deli« s šestimi brati.
Roman je izdatno zalit tudi z različnimi zgodovinskimi in kulturnimi referencami, ki so pogosto izrečene skozi s šampanjcem omočena Perutkina usta, zaradi česar izgubijo vsakršno privzdignjenost. Francoski slikar Henri de Toulouse-Lautrec, ki je narisal plakat za Perutkine cirkuške nastope na trapezu, je, denimo, »neki žabarski pritlikavec, ki je hotel, naj pomečkam njegovo stvarco, še preden je vsaj izvlekel svoje pastele«.
Izvrstna je tudi avtoričina nadgradnja foucaultovskega panoptičnega zapora, v katerem vsaka od zapornic zapelje svojo ječarko, nato pa skupaj pobegnejo in sredi zasneženih prostranstev Sibirije ustanovijo republiko svobodnih žensk.
Takšnih mojstrsko zaokroženih miniaturk je ogromno, a obsežen roman deluje kot čvrsta celota, ki se nikjer ne kruši. Pisanje Angele Carter bi lahko primerjali s hojo po vrvi, saj avtorica spretno lovi ravnotežje med pokončno feministično držo, drznimi socialnimi komentarji, magičnimi podobami in slogovnimi akrobacijami.
Ob liku krilate Perutke, ki od blizu »bolj spominja na tovorno kobilo kot na angela« ter je kljub preznojenim nogavicam in prostodušnim prdcem očarljivo samozavestna, je osrednji lik romana reporter Jack Walser. Kot poklicni skeptik si želi razkrinkati domnevno Perutkino prevaro, a namesto tega na dolgem potovanju od Londona do Sibirije podvomi o lastni »gotovosti«.
Prav zato se lahko roman sklene s srečnim koncem, ko ob zori 20. stoletja na njuno prvo skupno noč ob »prenovljenem« Walserju odmeva radosten Perutkin smeh.
