Tiskane izdaje
Uglaševanje molka v dveh knjigah na kakih 1300 straneh razgrinja domala ves dosedanji pesniški opus Milana Dekleve.
Tako je med štirimi pričujočimi platnicami najti vseh pesnikovih osemnajst zbirk za odrasle; tu so, nadalje, tri jezikavo radožive zbirke poezije, pisane za mlajše bralke in bralce; tu so tudi vse pesmi, ki jih je Dekleva po letu 1960, ko je, trinajstleten, prvič prestopil prag objavljivosti, priobčil v literarnih in drugih revijah; tu so, navsezadnje, številna (a še zdaleč ne vsa) besedila, ki jih je napisal za gledališče, televizijo in popevke.
Da tak projekt ne more brez izčrpne bibliografije, ki jo je pripravil Matjaž Hočevar, ter problemsko široko zastavljene in hkrati precej zgoščeno spisane spremne besede, pod katero se podpisuje Tina Kozin, ki je za Uglaševanje molka skrbela po uredniški plati, je menda jasno.
Knjigi sta tudi lično opremljeni, čeprav bi, če ni preveč nergaško, v tem kontekstu pripomnil, da utegne kazalo, ki grafično le minimalno loči med naslovi zbirk, njihovih konstitutivnih ciklov in posameznih pesmi, bralkam in bralcem sitno otežiti osnovno orientacijo po Deklevovem opusu.
Velja pa po drugi strani dodati, da bralske pozornosti ob Uglaševanju molka ne gre – kot blago sugerira spremna beseda – po vsej sili namenjati bolj ali manj dramatičnim premenam in preobrazbam v pesnikovi govorici, kakor jim pač lahko sledimo od zbirke do zbirke, temveč, raje, detekciji stalnic, se pravi, ključnih motivov in tem, ki so »avtorja zaposlovali vsa [...] desetletja«.
V tem kontekstu je videti, da se Dekleva predvsem ukvarja z vprašanjem, kako pripraviti prostor za pesem, da se bo ta izvila iz primeža klasične evropske metafizike in drugih zgodovinsko diskreditiranih velikih zgodb, ne da bi obenem zapadla skrajnemu nihilističnemu obupu, ob katerem se molk zdi primernejši od sleherne še tako dobro merjene besede.
No, vabljenju neme beline nepopisanega lista papirja se Deklevova poezija ogiba tako, da za vsem, kar je, sicer pošteno prepoznava brezdanji prepad tišine, v katerega se bo prej ali slej zvrnilo vse bivajoče, a je, paradoksno, natanko to večno padanje, ta vsesplošna zapisanost minljivosti, prepoznano kot razsežnost, mimo katere ni mogoče iti, kot vse- in vsakogar-povezujoče eksistencialno izkustvo, ki na samem robu molka navsezadnje zahteva nekakšen zapis – uglaševanje.
Če v tem smislu na hitro pokukamo še v Kraljestvo znakov, Deklevovo najnovejšo zbirko, ki je bila prvič objavljena prav v Uglaševanju molka, se zdi, da je bilo tokrat sila težko vztrajati v pesniškem izrekanju, saj celo v zadnji pesmi, Prvotnem stanju, beremo, da noben prizor, nobeno uzrtje / ne povesta nič pomembnega / in se jima pesem lahko / odreče, zaradi česar se poezija navsezadnje razkriva kot navadno požiranje besed / do končne zadušitve / logosa.
Je tu potemtakem konec? – Komajda; ta zadušeni logos se namreč, drobcen kot točka, ikra, seme, v zadnjih dveh verzih vrne v prvotno stanje in večno padanje se slej ko prej lahko nadaljuje.
Če je tako, se bržčas smemo nadejati še novih Deklevovih zbirk. In ko jih bomo imeli v roki, pesmi, zbrane v Uglaševanju molka, nenadoma ne bodo več Zbrane pesmi. Nadležno, mar ne?
