Tiskane izdaje
Čeprav je Aleš Šteger z romanom Odpusti naredil to, kar je v francoskem literarnem kozmosu storil Michel Houllebecq, torej, da je s sarkazmom in celo grotesko obračunal z medijsko, novinarsko, literarno, gledališko, odvetniško, politično in drugo literarno sceno, je v ospredju njegovega proznega dela vendarle junak povratnik.
Belly se namreč v rodno mesto in zdajšnjo Evropsko prestolnico kulture vrača po šestnajstih letih; uradna verzija se glasi, da naj bi z domnevno novinarko Avstrijskega nacionalnega radia Roso Portero naredila reportažo. »Preden sem odšel iz Maribora, je bilo moje življenje smetišče,« zatrdi Belly Rosi.
Toda zdaj ve nekaj, česar prej ni vedel: da je v tem mestu nekaj pogubnega. Belly sicer ni klasični ali pa recimo šalamunovski tip povratnika; z novimi spoznanji se resda vrača v štajersko prestolnico, vendar njegov vir moči ni oddaljena, eksotična dežela, temveč scientološki klub, ki je ob iniciaciji od njega zahteval, da ubije dvojčico Roso.
Belly spremeni prvotni načrt in si Roso vzame za pomočnico. Skupaj se podata na pustolovščino iskanja trinajstih posameznikov, obremenjenih s tovorom preteklosti, ki sestavljajo Veliki Ork.
Ne glede na tovrsten spiritualni scenarij, ki na trenutke deluje rahlo konfuzno, imamo vseeno občutek, da avtor obvladuje maso teksta. Panoramska perspektiva, ki jo privzame, izloči vsakršno poetiziranje, zato pa je potencialna mehanskost romana in morda celo progresivna linearnost, kljub temu da dolgo ne vemo, kaj je osrednji dogodek romana, zabrisana z grotesko, fantastiko in brutalnimi vdori realnosti.
Glede na to, da se Štegrov romaneskni prvenec odvija po etapah in da se znotraj poglavij večino dogajanja odvije prek dialogov, bi pričakovali, da nas bo dialoškost nekam pripeljala, toda večina govorcev vodi monologe. S tem avtor, ki tudi sebe houllebecqovsko postavi v tekst, nakaže samoosredotočenost govorečih posameznikov, toda po drugi strani je s tem izrisana obtičanost mesta in njegovih prebivalcev.
Belly na več mestih omeni, da ima pri tem velik delež zgodovinska mahinacija. Roman lahko mimo vseh bizarnih portretov mariborskih posameznikov beremo tudi kot revizijo preteklih dogodkov. Spraševanje, zakaj smo se znašli na točki, na kateri smo se, je eno ključnih v tem delu.
Vrtanje v preteklost, do srednjeveških plasti, je podano z namenom invociranja karnevalskosti, še bolj pa v izogib mimetičnemu principu; če bi ostalo samo pri roganju značajskih lastnosti nekaterih Mariborčanov, bi avtor verjetno na podoben način nasedel v večni sedanjosti.
Aleš Šteger je v tem delu pokazal posebno iskrivost, hudomušnost, ponekod celo drznost. V romanu Odpusti je prisoten tudi bolj kloakast del, čeprav redko v prvem planu. Verjetno je avtorja ravno njegova ljubezen do gledališča in s tem poznavalsko doziranje teatraličnega rešilo pred mrtvim tekom.
Roman namreč poleg nastavljanja zrcala doseže, da portretirano mesto ob koncu resnično zalebdi, s čimer v nas zbudi najprej smeh in nato občutje, podobno grozi.
