Renata Salecl: tiranija navidezne izbire

Temeljna poteza postindustrijskega kapitalizma je tiranija izbire, v svoji zbirki esejev odgovarja Renata Salecl.

sre, 18.05.2011, 12:32
Prof. dr. Renata Salecl je filozofinja in sociologinja, zaposlena kot znanstvena svetnica na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti. Je tudi redna gostujoča profesorica na Cardozo School of Law v New Yorku, na BIOS Centre London School of Economics ter na Birkbeck College School of Law v Londonu. Njena zadnja knjiga Choice je bila napisana v angleščini in je lani izšla pri britanski založbi Profile Books, letos pa je bila prevedena v slovenščino. Izšla je pri Cankarjevi založbi v prevodu Marjane Karer (Ljubljana 2011, 143 str., 19,95 evra).

Kaj je s perspektive posameznika temeljna poteza poznega, postindustrijskega kapitalizma? Renata Salecl v svoji zbirki esejev nedvoumno odgovarja: tiranija izbire. Sodobni subjekt – ki se v prvi vrsti konstituira kot potrošnik – je namreč dnevno soočen ne le z možnostjo, ampak z zapovedjo izbiranja: tako med množicami sirov v delikatesni trgovini kot med potencialnimi partnerji in lastnimi identitetami. Toda izbira, ki nam je dana, je zgolj iluzorna; avtorica zato dosledno govori o ideologiji izbire in ji s tem odvzema vsakršno »naravnost« oziroma samoumevnost.

Navideznost izbire odlično ponazarja že naslovnica knjige, na kateri sta dva identična kozarca; kot »svobodnim potrošnikom« se nam namreč ponuja le več istega, ne moremo pa izbrati samega družbenega okvira. Podoba z naslovnice ima še eno pomenljivo konotacijo; takoj nam v spomin prikliče »priliko« 
o napol polnem oziroma praznem kozarcu. Ideologija izbire se namreč odlično dopolnjuje s pasivizacijsko ideologijo new agea, po kateri ni treba spreminjati realnosti same, le svoj pogled nanjo.

V današnji, skrajno individualizirani družbi je družbeno kritiko izpodrinila samokritika, resnični družbeni oziroma politični angažma pa je zamenjalo »delo na sebi«, izdatno podprto z razbohoteno industrijo samopomoči. Posamezniki na lastno življenje pogosto gledajo kot na umetniško delo ali podjetje; zato jih podjarmljajo občutki neustreznosti in krivde zaradi morebitnih neuspehov bodisi na ljubezenskem ali poslovnem področju kot tudi na polju zdravja. Pri tem je pomenljivo, da se je ideologija samozdravljenja – po kateri sta odgovornost za zdravje in celo moč za izvajanje lastne terapije v rokah posameznika – prijela natanko v obdobju pospešene privatizacije javnih zdravstvenih storitev.

Renata Salecl nenehno opozarja na ta družbeni rob, ki krepko zamejuje resnične možnosti izbire, osrednji poudarek knjige pa je namenjen posameznikovemu spopadanju z izbiro v zasebnem živ­ljenju. Avtorica niza številne primere iz vsakdanjega, tudi lastnega, življenja – od dilem pri urejanju doma, knjig za samopomoč, sodobne obsedenosti z oblikovanjem telesa in kultom zvezdništva, hladne intimnosti in spletnih zmenkarij do starševstva kot skrbno načrtovanega­ projekta.

Kljub raznolikosti so vsi fenomeni razredno zelo homogeni, saj je vprašanje izbire predvsem stvar srednjega razreda v razvitem svetu. Zato ne preseneča, da so ­»ilustracije« zajete predvsem iz angleškega in ameriškega kulturnega okolja, kjer je ideologija (potrošniške) izbire najbolj potencirana. Toda večina od njih je, v nekoliko milejši različici in z manjšim časovnim zamikom, prisotna tudi pri nas.

Čustvo jeze namesto tesnobe

Avtorica vprašanje izbire motri predvsem skozi oči (malo)meščanskega potrošnika, pri čemer posebej izpostavlja njegove nezavedne želje in fantazme. Sledeč lacanovski psihoanalizi je namreč prepričana, da izbire praviloma niso racionalne, ampak so pogosto »sprejete« na ravni nezavednega. Sam način izbiranja naj bi tako na primer kazal na posameznikov globlji psihološki ustroj: histeričarka je kronično nezadovoljna z rezultati svojih odločitev, obsesivec se nasprotno izogiba kakršni koli odločitvi in raje zavlačuje, psihotiku pa se zdi, da sploh nima svobode in da je nekdo drug že izbral zanj.

Čeprav se izogiba posploševanju, se Renata Salecl nagiba k tezi, da je ideologija poznega kapitalizma z vztrajanjem pri izbiri na vseh živ-ljenjskih področjih »izbrala« obsesivno osebnost kot prevladujoč tip. Obsesivnost pa paradoksno v resnici pušča zelo malo prostora izbiri; skrajno obvladanega posameznika namreč nenehno paralizira tesnoba, da bi izbral napačno. Izbira je po mnenju avtorice per se globoko travmatična; najsi je to racionalna ali nezavedna izbira; ko izberemo, je nekaj vedno izgubljeno.

Za prevladujoče občutje tesnobe obstajajo tudi bolj »površinski« razlogi. Posameznik se je v poznem kapitalizmu znašel v protislovnem položaju: na eni strani mu je naložena radikalna odgovornost, obenem pa nima – vsem (navideznim) izbiram navkljub – realne družbene moči. Država je breme odgovornosti v veliki meri preložila na rame posameznika, ta pa svojo »svobodo« delegira naprej na različne »coache«, verske voditelje, guruje zdravja, astrologe... Ti seveda ne spreminjajo obstoječih družbenih razmerij, ampak – ob primernem plačilu – le blažijo tesnobo.

Knjiga Izbira v prvi vrsti prinaša domiselno, natančno analizo mehanizmov izbire, ki poganjajo kapitalizem, manj pa zaznava mogoče alternative, čeprav ponudi tudi nekaj zgledov »dobrih praks« – na primer pravičen, učinkovit sistem čakalnih list, ki ga je uvedlo kanadsko ministrstvo za zdravje. Avtorica zapiše, da je namen knjige predvsem razumeti, kaj se nam v resnici ponuja, in obenem spregledati, da so vse pomembne odločitve – tako vprašanje organizacije dela, zdravja in varnosti kot vprašanje okolja – onkraj naše izbire.

Ob takšnem »razsvetljenju« se nemara v nas namesto tesnobe zgane jeza; čustvo, ki je nujno potrebno za družbene spremembe. Tako razjarjeni bomo morda namesto ponujenih kozarcev z naslovnice končno izbrali tretjega iz »čisto drugega vica«. V znameniti šali je Freud svojemu pacientu kot učinkovito kontracepcijsko sredstvo svetoval kozarec vode. »Pred ali po seksu?« ga je začudeno vprašal slednji. »Namesto njega!« mu je odvrnil­ Freud.

Prijavi sovražni govor