Revolucija ene slamice

»Če vprašam, ali je borovec po naravi pokončen ali skriv­ljen, se bojim, da bo imel malokdo pripravljen odgovor. In če rečem, da nobena od teh oblik ni naravna, bo to že zenovski koan,« pravi Masanobu Fukuoka.

Kmet in filozof, ki je s svojim načinom kmetovanja predstavil praktičen izraz tega, kar se je v sedemdesetih letih začelo opisovati kot permakultura, v knjigi Revolucija ene slamice (izdala založba Porezen, prevedel Domen Kavčič) uvaja bralca v umetnost kmetovanja skozi zenovski pogled oziroma vzhodnjaško resničnost sveta predstavi skozi svoje kmetovanje in življenje.

Pridelek brez obdelovanja tal

V njegovem delu ima pojem nedelovanja izjemen pomen. Priznajmo; za kmeta, ki ves dan prečepi, sključen v skrbi za svoj pridelek, nad zemljo, je to res zelo nenavaden pojem. A pri Fukuoki je marsikaj nenavadno. Navsezadnje je, tudi zato, eden redkih kmetov, ki je govoril v OZN in se srečeval s pomembneži iz politike in gospodarstva. Vsakomur je dokazovač, kako je mogoče pridelovati riž in žito brez obdelave tal, gnojenja in kemikalij, le s kolobarjenjem in zastiranjem. Zaradi teh praktičnih primerov je Fukuokova knjiga izvrstno berilo tudi za ljubiteljske pridelovalce hrane, ne le za filozofe in zelene aktiviste. Njegov način kmetovanja ne izčrpava naravnih virov, kot se to dogaja pri človekovem nenehnem umovanju, kako da je treba nekaj početi in kako ne. Človek bi si moral vzeti pravico, da ne dela nič, poudarja Fukuoka. Vse ostalo ga vodi v propad, še posebej današnja znanost, na katero se avtor še posebej huduje. Svet se namreč ne spreminja na bolje z dejavnostjo, ampak z nedelovanjem.

In prav slama je pri tem kmetu z otoka Šihoku na jugu Japonske v neprecenljivo pomoč pri naravnem načinu kmetovanja, saj zemljo zastira, hkrati služi kot gnojilo, za povrhu pa ob trosenju slame izgine potreba po obdelavi tal in s tem po mehanizaciji. Fukuoka s kritiko mehaniziranega kmetovanja nenehno izpostavlja razliko med zahodnjaško voljo do neposredne akcije, ki je za Fukuoko pogubna, in tradicionalno vzhodnjaško logiko vplivanja na svet z nedelovanjem, ki predpostavlja transformacijo z ustvarjanjem pogojev zanjo.

Enost človeka in njegovega okolja

Prvi pogoj za transformacijo v pridelavi hrane je, da vržemo slamo. A da to ni tako preprosto, se zaveda tudi Fukuoka. Leta in leta traja, preden se človek odreče veri, da je bilo njegovo dosedanje početje pravilno. Toda ko začne revolucijo ene slamice, bo z njo zanetil kres, ki bo požgal celoten niz zblojenih ide­ologij. Ne le na področju sodobnega kmetijstva, opremljenega s sodobnimi tehnologijami, zaradi katerih ni pridelovanje hrane nič drugega kot ropanje naravnih virov, ampak tudi v družbeni nadstavbi, če rečemo po marksistično.

Sprevržena agrikultura je namreč kriva za izrojeno kulturo meščanstva, je trdno prepričan kmet in mislec. Počelo pridelave hrane je v enosti človeka in njegovega okolja ter v samooskrbi. Današnje kmetovanje pa uničuje naravo, ubija zemljo in njene ljudi. Napačno kmetovanje po njegovem izhaja iz zablode zahodnjaške filozofije, ki temelji na sloviti Descartesovi misli: Mislim, torej sem. Japonec, navajen videti sebe kot neodtujeni del narave, ta izrek preprosto, a lucidno razloži: človek (po kartezijanski miselnosti op.a.) torej obstaja zato, ker misli, in zaradi tega obstaja tudi vse ostalo, ves svet. Ker človek potrjuje obstoj vsega, takšna miselnost tudi naravo pojmuje kot naravo za človeka, ki jo potemtakem lahko izkorišča v svoj prid po mili volji, četudi za to žrtvuje metulje in kačje pastirje.

Po vzhodnjaški misli pa je človek le košček v sestavljanki narave, tako kot pes in mačka, krt in deževnik, gledano z očmi narave ni razločka med človekom in drugimi oblikami narave. Toda avtor ne varčuje niti s kritikami na račun vzhodne misli. Razlikovanje med jinom in jangom je zanj prav tako le razločevalna logika, ki ne more biti končni cilj, to pa je resnično razumevanje enosti.

»Če ločiš zemljo od neba, sveta kot celote ne moreš spoznati. Da bi spoznal svet, moraš nebo in zemljo nujno gledati kot celoto. Ni drugega načina, kot zavreči pojmovanje človeka kot nekaj, kar stoji nasproti nebu in zemlji, žrtvovati svoj jaz,« razprede misel na klasično vzhodnjaški način kmetovalec iz Šihokuja. Enaki, nerazločevalni, tipično zenovski, so tudi njegovi pogledi na idealno, naravno prehrano: »Prehrana je hrana, in ni hrana, je v človeku in je zunaj njega.«

Prava hrana ima naraven okus

Ta izjava je po našem zahodnem razmišljanju protislovna, saj smo navajeni misliti, da je neka stvar samo takšna in ne drugačna. V zenovskem načinu je takšna logika popolnoma legitimna: ista stvar je zanesljivo takšna in drugačna – hkrati. Večpomenskost enega pojava je v vzhodnjaški misli nekaj povsem normalnega, saj je vse v vesolju med seboj povezano in vsaka stvar je v različnih medsebojnih odnosih do drugih – hkrati. »Šele ko se hrana in telo in srce v naravi popolnoma zlijejo, postane resnična naravna prehrana uresničljiva«, postane na tem mestu vzneseno pesniški pridelovalec riža in mandarin. Zanj je prava hrana le tista, ki ima naraven okus, a takšna hrana se ne izdeluje, opozarja avtor, ker kadar kuhinja pomeni predelovanje naravnega okusa v poseben eksotičen okus, da bi ustregla človekovim pričakovanjem, je to lažna kultura, pribije.

Če o kmetovanju večinoma ne vemo nič, pa o hrani vsi vemo nekaj, in na tem mestu se lahko zdijo njegova stališča neprepričljiva. Za Fukuoko je kultura skoraj vedno le sprevržena, če ne vrača človeka k naravi. Človek je lahko duhovno bitje le kot naravni človek, pravi, če ga nekoliko parafraziramo, vendar ima kultura tudi družbeni vidik. Ta pa je, zelo posplošeno rečeno, da prevaja in razlaga razmerja med ljudmi. Ko je začel človek uživati hrano zaradi okusa, ne pa zato, ker je bil lačen, je postala hrana kulturni simbol, ki nekaj pripoveduje o človekovem družbenem, ne le naravnem okolju, pripoveduje o razmerjih med ljudmi. Tako kot brez narave namreč tudi brez družbe ni človeka.

Končajmo z mislijo, v kateri je bržkone zajet tudi odgovor na uvodno vprašanje. Fukuoka pravi: »Samo spoznanje, da je nič brezkončno bogastvo, pred naravnim človekom razgrne vse obstoječe.« Narava ne prenese zapovedovanja, razločevanja in predpisovanja, »ker je pretočna in vsak hip drugačna, ker se nenehno spreminja in človek ne more dojeti resnične oblike ničesar.« Naš razločevalni um torej ne more dojeti nenehno izmuzljivega obraza narave, za katero je borovec pač – (tudi) borovec. Skrivljen ali raven je le za nas.