Tiskane izdaje
Prebiranje zapisov o življenjski poti znanih in manj znanih ljudi je bilo vedno zanimivo in vznemirljivo početje: pri prvih so zanimive morebitne nove podrobnosti, pri drugih sploh prva in nemalokrat izredno presenetljiva dejstva. V osmi knjigi zbirke Življenje in dela je vsakega nekaj.
Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU deluje pod tem imenom od leta 2005, začetek njegovega delovanja pa sega v leto 1999, ko je bil ustanovljen Inštitut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU in je bil naslednik sekcije za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.
Kot je mogoče prebrati na njegovi spletni strani, je poslanstvo inštituta sistematično raziskovanje slovenskih osebnosti, katerih biografije pripravljajo za razširjeno in popravljeno izdajo drugega dela Slovenskega biografskega leksikona.
Knjiga Med domom in svetom je »biografska galerija sedemnajstih osebnosti, ki v svojih usodah združujejo izkušnjo pokrajine rojstva in daljav življenja«. V njej so predstavljeni Gabriel Grubar (Neža Zajc), Alojz, Benjamin, Gustav, Josip in Jože Ipavec (Igor Grdina), Ida Kravanja (Petra Testen), Fran Viljem Lipič (Zvonka Zupanič Slavec), Vladimir Ciril Miselj (Andrej Rahten in Andraž Zidar), Jakob Missia (Pavlina Bobič), Ivan Oražen (Zvonka Zupanič Slavec), Viktor Parma (Igor Grdina), Ivo Pirc in Fritz Pregl (Zvonka Zupanič Slavec), Josef Schwegel in Ivan Krizostom Schwegel (Andrej Rahten) ter Aleksander/Rudolf Trušnovič (Neža Zajc).
Žal je v »galeriji« ena sama ženska, čeprav je v besedilih omenjanih kar nekaj perspektivnih, ki bi se v drugačnih družbenih razmerah utegnile postaviti ob bok moškim. Portretiranci so razvrščeni po abecednem redu, njihova izobrazbena in poklicna struktura sta zelo raznoliki. Med njimi je največ zdravnikov in hkrati skladateljev (Ipavci), diplomatov, najdejo se tudi po en kardinal, filmska diva, nobelovec, neuradni črni papež in slikar.
Večina znamenitih osebnosti je bila že doslej dobro in podrobno obravnavana (npr. Ipavci izpod peresa Igorja Grdine, Fran Viljem Lipič v knjigah Zvonke Zupanič Slavec, Josef Schwegel v monografiji Franca Rozmana in še kdo), o nekaterih se je doslej komaj kaj ali nič slišalo, vsekakor pa je dobro imeti njihove biografije zbrane v krajši obliki na enem mestu.
Kot se za biografski koncept spodobi, so vsi zapisi zasnovani enotno, tako da so v uvodu navedeni najosnovnejši podatki o rojstvu in smrti, starših in poklicnem ali drugem delovanju, na koncu pa je neformalni povzetek v nekaj stavkih. Bolj malo je likovnega gradiva, ki je žal slabše kakovosti (zaradi slabih originalov in tiska), pogrešati je podpise k posameznim fotografijam ali dokumentom na strani objave, čeprav so navedeni na koncu za viri in literaturo.
Kdo so bili znameniteži
Vsi portretiranci so bili rojeni na slovenskem ozemlju ali slovenskim staršem oziroma prednikom. Po zaslugi Ipavcev je pokrajinsko najbolje zastopana Štajerska oziroma Šentjur, medtem ko sta rojena Ljubljančana samo dva (Fritz Pregl in Ivo Pirc); toliko znamenitežev (oba Schwegla) so dale tudi Zgornje Gorje.
Kaj vse so ti ljudje počeli in v kakšnih okoliščinah so delovali, seveda ni mogoče v podrobnostih naštevati, zato naj izpostavim samo nekatere.
Jezuita Gabriela Gruberja, ki je ob prihodu v Ljubljano leta 1768 veljal za človeka, ki zna vse, si bomo zapomnili predvsem po gradnji Gruberjevega kanala, manj pa nam je znano njegovo delovanje na ruskem dvoru v Sankt Peterburgu; Fran Viljem Lipič na primeru Ljubljane velja za pionirja preučevanja posledic alkohola in alkoholizma v svetu, predhodnika medicine dela, zapomnili si ga bomo po uvedbi uporabe tetoskopa in vsaj še po znanstveni monografiji Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike (Dunaj 1834); Vladimir Ciril Miselj s Črnega Vrha nad Idrijo je sodeloval pri sklepanju versajske pogodbe in bil pomemben in ugleden diplomat v Društvu narodov, ko je upravljal z Gdanskom in Posarjem; pomembna diplomata sta bila tudi oba Schwegla: Josef je bil med drugim avstrijski konzul v Aleksandriji, gospodarski minister Avstro-Ogrske, sodeloval je na berlinskem kongresu leta 1878, kjer se je odločalo o usodi Bosne, Ivan (Hans) pa večkratni avstrijski poslanik v ZDA, nato pa diplomat novonastale Jugoslavije, ki mu je med pariškimi mirovnimi pogajanji po prvi svetovni vojni uspelo, da je slovensko delegacijo dvakrat sprejel ameriški predsednik Wilson (o tipično slovenskem ravnanju in obnašanju govori v svojih spominih); o prvem slovenskem kardinalu Jakobu Missii vemo predvsem to, da je bil Dragotin Kette zaradi sarkastične pesmi Naš Misija, objavljene leta 1907 v njegovih Poezijah, izključen iz ljubljanske gimnazije, manj pa, da je v bistvu vlekel vse politične niti klerikalnega tabora konec 19. stoletja in bil v tem pogledu pomembnejši od »razvpitega« Antona Mahniča; Postojnčana Aleksandra/Rudolfa Trušnoviča je veliko slovanofilstvo pripeljalo v Rusijo, kjer se je boril v vojski »belih«, končal pa v petdesetih letih, ko ga je v Berlinu kot organizatorja ruskih emigrantov likvidirala sovjetska tajna služba …
Knjiga Med domom in svetom sicer zahteva zbrano branje, ki je zanimivo in izobraževalno in vsekakor pritrjuje Župančičevemu aforizmu Svet je lep, a dom je svet.
