Roman Esterina zapuščina: Zrelo in hkrati ovenelo ljubezensko razmerje

Ne glede na to, v kolikšni meri roman madžarskega pisatelja Sándorja Máraija spregovarja z jezikom, ki se odtiskuje v zaprašeni meščanski svet, stavek iz ust prevarantskega ljubimca Lajosa, dandanašnji za mnoge ljubimce še vedno drži: »/…/ moški, ki je pogumen v ljubezni, se osmeši. Ljubezen je vaše opravilo … Samo v tem ste velike.«

Besedi »samo« bi bilo z današnjega vidika seveda smiselno oporekati, toda v samem romanu Estera, ne preveč lepa in tudi ne več mlada ženska, podleže prepričevanju ostarelega ljubimca: »Tu nekje si omagala in s teboj je propadlo vse, kar bi kdaj moglo nastati /…/.« Esterin greh je torej v tem, da je pred davnimi petindvajsetimi leti, ob smrti svoje mlajše sestre Vilme, s katero se je poročil Lajos, zapustila hišo in njune otroke, čeprav bi po Lajosovem mnenju morala ostati. Razlog njenega odhoda ni bil toliko v tem, da je Lajos odpotoval in nekje v tujini zaigral vlogo vdovca, temveč da je v Esteri prevladalo spoznanje, da Lajosovo bistvo ne premore prav tistih nitk, s katerimi je mogoče stkati človeške vezi. »Ves se je predajal veselju ali globoki žalosti, v resnici pa ni čutil ničesar več. V vsem je bilo nekaj nečloveškega.«

Kolikor Estera svojemu (nekdanjemu) ljubimcu očita nemoralno, neznačajno držo, toliko bolj on njej očita skok iz predvidene ženske vloge. »Ženska vendar ne more biti vse življenje slamnata varuška,« navrže Ester Lajosu v njunem zadnjem obračunu in čeprav čutimo, da je pripovedovalec na njeni strani, da se izjemno pronicljivo vživi v žensko dušo, je Estera na koncu koncev vendarle poraženka.

Odmev iz preteklega sveta

Gledano iz časovne distance, je Esterina žrtvena vloga nujna za izpolnitev tistega, kar je zagovarjal »meščanski« pisatelj Sándor Márai. Sprva skrajni levičar je – pretresen spričo gospodarske krize v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, pojavljanj skrajnih ideologij in vse slabšega položaja umetnosti in znanosti, posledično pa tudi razkrajanja medsebojnih človeških odnosov – temeljito spremenil svoje stališče in začel pisati o »izdajstvu intelektualcev« ter razpadu avstro-ogrske monarhije. V romanu Esterina zapuščina (1939), ki je zasnovan izrazito komorno – dogajanje je skrčeno na en sam dialog med dvema junakoma, pri čemer se skorajda brez avtorjevega vmešavanja »razvozlavajo« skrivnosti iz preteklosti –, je na ta način še vedno mogoče slišati odmev iz preteklega sveta, predvsem pa sveta, v katerem se je usodi še pripisovalo pomen. »Dva človeka se lahko zbližata samo takrat, ko za to pride pravi trenutek, niti dan prej in niti dan pozneje,« izreče Lajos, pustolovec, nezvest, ubežnik, ki pa navkljub svoji neresnicoljubnosti vidi stvari od znotraj in jih skuša obrniti v svoj prid. Ester razumsko dojame njegove laži, vendar mu vseeno popusti. Najbolj jo gane izjava, da je treba tisto, kar se je nekoč začelo, tudi dokončati.

Ester sicer popusti še zaradi nečesa: s svojo izjavo, uperjeno proti Lajosu, češ da je življenje v njunih letih brez vsebine in brez morale, nima kaj početi. Lajosevo sklicevanje na zvezdoslovne zakone, na nebesna telesa, ki se srečujejo v neskončnem prostoru in času, jo presega (ob tem, da ga še vedno ljubi in upa, da ga bo lahko spremenila), tako da na koncu prostovoljno podpiše dokument, s katerim pooblasti Lajosa, da lahko proda njeno zadnje imetje, hišo z vrtom.

Spomin na ruske pisce, posebej Čehova

Sándor Márai, ki je med drugim napisal ganljiv nekrolog o svojem sodobniku Sigmundu Freudu, s katerim je sicer soglašal glede diagnoz psihoanalize, podvomil pa je v njegove terapevtske napotke, je z romanom Esterina zapuščina skušal pokazati na krizo, ki se je porodila z razpadom multietnične in multikulturne avstro-ogrske monarhije, še bolj pa mu je šlo za ubeseditev razpadajočega vesolja na splošno in za poetiziranje vprašanja, ali sploh obstajajo odločitve, ki so nedvoumno pravilne. Njegov karikaturni način upodabljanja, polaganje puhlic v usta pustolovskih ženskarjev s pisateljskimi ambicijami, ki zaradi potujitvenega postopka mestoma delujejo kakor liki v opernih arijah, predvsem pa izrazita atmosferičnost (v romanu imamo opravka s prelepimi opisi poznoseptembrske svetlobe, oznanjajoč zrelo in hkrati ovenelo ljubezensko razmerje), spominjajo na ruske pisce, med njimi še posebej na Čehova.

Máraijevo zagovorništvo meščanskega razreda in navsezadnje sveta, v katerem je bil rojen (leta 1900 v plemiški družini v Košicah, danes na Slovaškem), pa se ne kaže le v obrambi moralnih vrednot, temveč v samem jeziku, ki je poln zamolkov in hkrati vsebuje melanholično zvočnost panonskih ravnic. V romanu Sveče so dogorele (1942, slovenski prevod 2002), ki je podobno kot Esterina zapuščina postavljen na eno samo izhodiščno točko, skrčen na en sam pripovedni lik, iz katerega potem derejo spominski okruški, je jezik sicer razklan, razbit, zdrobljen; toda Márai si je ves čas prizadeval preoblikovati stare oblike v nove. Prvi del njegovega romana, ki ga je izdal v letih 1934 in 1935, Meščanove izpovedi, na primer spominja na dela Avguština in Rousseauja, kasneje pa je zasnoval romaneskno zvrst komornega romana, v katerem je kljub časovnim in prostorskim omejitvam ohranil fabulativnost.

Vezan na vzhodnoevropski prostor

Že v dvajsetih letih, ko je Sándor Márai postal nemški oziroma pariški dopisnik nemških, madarskih in češkoslovaških nemških časopisov, je iskal način, kako bi v svoje pisanje vključil večperspektivični tok zavesti, na katerega je naletel v besedilih Thomasa Manna, Virginije Woolf in Marcela Prousta. Čeprav je kot emigrant dobršen del svoje mladosti preživel v Franciji, kasneje, drugo polovico življenja pa predvsem v Združenih državah, je vendarle ostal vezan – tudi preko prevodov del Franza Kafke (velja celo za njegovega prvega in izjemno uspešnega prevajalca v madžarski jezik) – na vzhodnoevropski prostor. Iz njega je bil sicer kot oster kritik marksistične doktrine po letu 1948 izgnan; diktatorska Madžarska oziroma Sovjetska zveza mu po lastnih besedah ni vzela le svobode govora, svobode pisanja, temveč tudi možnost, da bi svobodno molčal.

Podobno kot je Sándor Márai že v svoje romane, ki jih je napisal v tridesetih letih minulega stoletja, vnesel določeno specifiko – kot pripovedovalec se je vpletel v govor junakov samo na neverbalen način, z izrazom, držo telesa, gesto, zaradi česar besede junakov na bralca delujejo odtujeno – je tudi v povojnih letih ustvaril svojstveno »dnevniško« obliko. Prvi njegov Dnevnik je izšel leta 1945; zanj so značilne pripombe, ki spominjajo na pesniško izražanje v prozi, čeprav se v njih Márai sprašuje o precej nepesniških temah, kako živeti in pisati tudi brez bralcev. V Dnevnikih je na ta način poročal o knjigah, ki jih je prebiral, o svojih (po vojni predvsem emigrantskih) romanih, načrtovanjih dramskih besedil, pa tudi o radijskih in televizijskih igrah (roman Sveče so dogorele je na primer doživel televizijsko adaptacijo, leta 2006 pa tudi odrsko uprizoritev v Londonu).

Smrt v Kaliforniji

Madžarski pisatelj, ki velja za enega najbolj vplivnih avtorjev med obema vojnama (skupno je izdal 46 knjig, od tega večinoma romane), je kljub svoji zagledanosti v srednjeevropski prostor, doživel precej tragično usodo. Po nekaj letih izgnastva v Italiji in Švici, se je odločil za življenje v San Diegu v Kaliforniji. Še naprej je pisal v madžarščini in vse do srede devetdesetih let prejšnjega stoletja veljal za pozabljenega avtorja. Njegova kronika dramatičnih dogodkov na Madžarskem v letih 1945-1948 (Zemlja, zemlja) kot tudi njegova preostala dela, so posthumno izšla najprej v angleškem jeziku (leta 1996), šele nato na Madžarskem, kasneje pa so sledili številni prevodi v francoščino, češčino, španščino, danščino, korejščino in druge jezike. Sándor Márai si je vzel življenje – po dolgoletnem prebolevanju raka in depresiji, v katero je zapadel po ženini smrti in izgubi posvojenega sina – leta 1989 v San Diegu.