»Shakespearjeva biblija« od četrtka na ogled v Britanskem muzeju

V zaporu na otoku Robben je bilo branje odrešitev.

tor, 17.07.2012, 15:00

Svetovno uspešnico, rokopis spominov Nelsona Mandele,­ so iz zapora na otoku Robben­ pretihotapili. To je bila le ena od knjig, ki jo je bilo treba prenašati na skrivaj, saj v zaporu­ kakršno koli branje enostavno ni bilo dovoljeno. Zdaj oseminsedemdesetletni Sonny­ Venkat­rathnam si je branje ­priskrbel z majhno prevaro.

»Ker nam niso dovolili nobene knjige, sem vodstvu zapora napisal prošnjo za včlanitev v knjižnico,« pripoveduje oseminsedemdeset­letni Sonny Venkatrathnam, ki je v zloglasnem zaporu za politične zapornike v času apartheida pristal leta 1970.

»Mojo prošnjo so zavrnili,­ dopustili so mi eno samo knjigo. Če ti je dovoljena samo ena knjiga, se je težko odločiti – izbral sem zbrana dela Williama Shakespearja.« Seveda so mu knjigo kmalu zasegli, toda hitro razmišljajočemu Venkatrathnamu je uspelo čuvaja prepričati, da je to tako imenovana Hindujska biblija, ki jo pač rabi za obiskovanje cerkve.

Starši so mu v zapor v več pismih poslali več indijskih nabožnih voščilnic, podobe je izrezal in jih nalepil na hrbet knjige in platnice. Tako je knjigo lahko obdržal – in jo posojal sozapornikom, tudi Mandeli. Marsikdo si je v njej kaj podčrtal, Mandela odstavke v Juliju Cezarju, skoraj vsi, ki so si jo izposodili, so se vanjo tudi podpisali.

»Shakespearjevo biblijo« bodo ta četrtek razstavili v Britanskem muzeju, že pred razstavo pa je o zadevi marsikaj razjasnila letošnja knjiga sociologa in aktivista Ashwina Desaia Bralna revolucija – Shakespeare na otoku Robben.

V tem delu je kritični profesor, ki je spoznal precej političnih zapornikov, raziskal, kolikšno vlogo so v njihovem življenju imele knjige oziroma kako je potešitev pohlepa po branju vplivala na ohranjanje volje do življenja, kljub temu da so jih oblasti ponižale na raven nižjih bitij, ki jim branje menda ne pritiče.­

»Ti ljudje Shakespearja niso zgolj brali, ampak so o prebranem veliko razmišljali, situacije iz njegovih dram so primerjali s svojimi problemi in problemi svoje družbe, ne nazadnje so Shakespearjeva dela kazala nekaj lepega in dajala voljo za iskanje boljšega življenja,« dodaja Desai in razlaga, da je bilo večerno branje po težaškem zaporniškem delavniku tudi nekakšna pozaba, odrešitev, Shakespeare pa nikakor preveč evropocentričen ali zapleten za Južnoafričane. ­

Zaporniki so brali tako rekoč vse, kar so lahko dobili, raziskovanje pa je še njega napotilo na branje Jacka Londona in Johna Steinbecka. »Take žeje po branju žal ni mogoče primerjati s stanjem v demokratični Južni Afriki, ki je na kulturo branja pozabila, njen izobraževalni sistem pa je v razsulu,« je dodal avtor knjige, nekdanji zapornik učitelj Marcus Solomons pa je ob izidu knjige navrgel, da zaporniki v zaporu na otoku Robben niso brali le iz dolgočasja: »Z branjem so se učili, učenje pa je bilo od nekdaj pomemben vidik svobode.«

Spoznavanje usod posameznih zapornikov po Desajevem mnenju pomaga pri razkrivanju idealov, ki so vodili generacijo političnih zapornikov. Danes so nekdanji zaporniki namreč na oblasti, Desai pa z obžalovanjem ugotavlja, da se včasih obnašajo kot njihovi zaporski stražarji. »Postali so stražarji naše demokracije.«

Prijavi sovražni govor