Slovenski pisatelji, ki pišejo v slovenščini ali pa tudi ne

Je slovenski pisatelj, kdor živi v Sloveniji, kdor ima državljanstvo, kdor obravnava slovenske teme ali kdor piše v slovenščini?

tor, 24.01.2012, 09:00
Mnenje DSP

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer je sporočil, da o tematiki priseljenskih pisateljev ima mnenje, a se mu zdi nehigienično in nedemokratično, da bi ga izrekal, preden v DSP steče razprava o tem. Alma Karlin ni (bila) slovenska pisateljica in Bert Pribac ni postal avstralski.

Pisatelji z večnacionalno identiteto so v svetu povsem običajen pojav. V Sloveniji se je vprašanje, kako razumeti njihov prispevek k nacionalnemu kanonu in kakšnih ugodnosti naj bodo deležni, prvič postavilo pred dvema mesecema na okrogli mizi Kdo je lahko slovenski pisatelj? v Trubarjevi hiši literature.

Na njej smo med drugim slišali, da v Sloveniji živi okoli sto priseljenskih avtorjev ter da jih večina prihaja z območja nekdanje Jugoslavije. Mnogi imajo slovensko državljanstvo, dobili pa so ga zato, ker je slovenska država ocenila, da pomembno prispevajo k slovenski kulturi. Kljub temu imajo ti avtorji občutek, da ne pripadajo nikomur, da nimajo kje objavljati, da njihova literatura ni opažena, očitno je tudi, da jih na nekaterih razpisih državnih institucij ne obravnavajo enakovredno s slovensko pišočimi avtorji. Taka je predvsem Javna agencija za knjigo RS (JAK), ki jih je izključila iz programov za mobilnost ter za rezidenčne in delovne štipendije, medtem ko ministrstvo za kulturo in Društvo slovenskih pisateljev (to je po novem odprto tudi za tujejezične avtorje) odnos do njih izboljšujeta, je na omenjeni okrogli mizi povedala pisateljica Lidija Dimkovska, ki prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi zadnjih deset let in ustvarja tako v makedonščini kot v slovenščini.

Moja pisateljska domovina 
je Slovenija

Kaj v praksi pomeni biti pisatelj, ki pripada dvema kulturama, je najlepše opisala Erica Johnson Debeljak: »Ne pišem v slovenščini, a se imam za slovensko pisateljico. Vse moje knjige z izjemo ene so bile najprej objavljene v slovenskem prevodu, ne v angleškem izvirniku. Moj dialog z bralci v celoti poteka v okviru slovenske skupnosti. Moja pisateljska domovina in moje tematike so slovenske, tako kot je zrak, ki ga diham. Verjamem, da dajem svoj neponovljivi prispevek k slovenski literarni sceni: moj pogled na slovensko stvarnost je drugačen prav zato, ker sem hkrati znotraj in zunaj. Pišem v anglosaksonskem stilu, ki se razlikuje od srednjeevropskega, večino knjig sem napisala v žanru, ki v slovenskem prostoru ni pogost, namreč, osebni esej in memoir.«

Lidija Dimkovska je na vprašanje, zakaj meni, da s svojim ustvarjanjem prispeva k slovenski kulturi, odgovorila takole: »Dejstvo je, da živim tu in zdaj, ustvarjam v istem prostoru in času kot moji slovenski sodobniki. Vsi sodelujemo v ustvarjanju literarnega sveta. Toda velikokrat se sprašujem, ali se za to kdo zmeni.«

Literatinja Stanislava Chrobáková Repar, ki se je v Slovenijo iz Slovaške preselila pred desetimi leti, piše pa tako v slovenščini kot v slovaščini, je povedala, da bomo pragmatičen odgovor na vprašanje, zakaj sodi k slovenski kulturi, našli, če bomo preverili pod njenim imenom v Cobbisu, na Googlu, spletnih straneh založbe KUD Apokalipsa in pri drugih virih. Kaj bomo tam našli, smo slišali že na omenjeni okrogli mizi: izdala je enajst knjig, prevedla jih je trinajst, uredila vsaj petdeset, je doktorica literarnih znanosti, docentka za literaturo, visokošolska predavateljica literature, dobitnica dveh literarnih nagrad, urednica revij in še marsikaj drugega – in veliko tega je ustvarila in dosegla v Sloveniji.

Če je vprašanje razumljeno bolj filozofsko, je njen odgovor naslednji: »Vsaka kultura je v svojem bistvu amalgam več kultur, ali, kot rečemo v lepi slovenščini, talilni lonec, v katerem bi morali biti vsi okusi in pri­okusi enakovredni, drugače bo juha nemastna in neslana – in slovenska enolončnica tukaj ni izjema.« Če je vprašanje razumljeno birokratsko, je njen odgovor naslednji: »Pristojna ministrstva RS so že leta 2006 odločila, da mi podelijo slovensko državljanstvo po 13. členu, namreč za zasluge k slovenski kulturi.«

Še ena, ki meni, da so pisatelji že z državljanstvom in ne glede na izvor in jezik pisanja pripadniki nacionalne kulture, je sociologinja Milica Antić Gaber: »To velja, če nacijo razumemo kot entiteto državljank in državljanov določene države, torej kot celoto, ki jo sestavljajo vsi njeni deli ne glede na etnični, rasni ali kak drugi izvor. Vsi državljani imajo tudi enake pravice in država bi morala imeti do njih enak odnos pri podeljevanju javnih sredstev. Ključni kriterij izbire prejemnikov bi moral biti kakovost in perspektivnost dela oziroma avtorja ali avtorice, ki kandidira za sredstva. Članstvo v društvih je nekaj drugega. Društva so subjekti samoorganiziranja civilne družbe in sama postavljajo pogoje za članstvo. Če se društvo razglaša za nacionalno, bi pričakovali, da so tudi pogoji članstva temu primerni.«

Slovenski pisatelj piše 
v slovenščini

Obstaja znatna skupina ljudi, ki menijo, da je jezik ključen pri definiranju pisateljeve pripadnosti. Josip Osti, slovensko-bosanski pisatelj, ki od začetka devetdesetih živi v Sloveniji in piše pa tako v slovenščini kot v bosanščini, pravi takole: »Javna debata se je začela 
z napačno postavljenim vprašanjem Kdo je slovenski pisatelj? Pravilen odgovor nanj je nedvomno: tisti, ki piše literaturo v slovenskem jeziku, se razume, dobro literaturo, sicer to ni literatura. Ampak ne gre za to, temveč predvsem za vprašanje socialnega oziroma eksistencialnega statusa pisateljev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v drugem jeziku. Kajti ti ne morejo preživeti s svojim ustvarjanjem – čeprav tega ne zmore tudi večina slovenskih pisateljev –, tako kot se, recimo, v Sloveniji preživljajo drugi umetniki od drugod. Jezik izražanja glasbenikov, slikarjev, kiparjev ... je univerzalen, jezik literature pa nacionalen. Zato se mi zdi, da ni mogoče enačiti pisateljev, ki pripadajo drugim nacionalnim literaturam, čeprav tudi ti zagotovo prispevajo kulturi v Sloveniji, s slovenskimi pisatelji. In celo ni treba, treba pa je najti modus vivendi oziroma način, kako, kljub razlikam, omogočiti njihovo medsebojno sožitje ter boljše ustvarjalne in življenjske pogoje tako enih kot drugih, upoštevajoč, da je vsak od njih življenjska in ustvarjalna zgodba zase, ki je ni mogoče posploševati.«

Tudi pisatelj, prevajalec in upokojeni urednik Aleš Berger, ki se je javno oglasil v debati, meni, da je jezikovni kriterij odločilen pri določitvi, kdo je slovenski pisatelj: »Kaj dela slovenski pisatelj? Slovensko literaturo. Kaj je slovenska literatura? Kar nastane v slovenskem jeziku, kjer koli po svetu. To je po mojem vsa modrost in tu ne soodločajo sekundarni kriteriji (državljanstvo, tematika, kraj izdaje, priljubljenost med domačini itn.); kdor piše v drugem jeziku, je del svoje nacionalne literature, in če živi pri nas, je pač pisatelj v Sloveniji – dobrodošel, naj mu gibko teče pero! – in ne slovenski pisatelj. Kot tak po mojem ne more kandidirati za sredstva, ki jih država namenja obstoju in razvoju slovenske literature, niti za članstvo v Društvu slovenskih pisateljev, dokler se to še tako imenuje, pač pa s svojim delom konkurira na področju prevodne književnosti. Alma Karlin pri vseh pretanjenih vidikih svoje identitete ni (bila) slovenska pisateljica, in Bert Pribac ni postal avstralski, pa naj je še toliko desetletij živel tam. Če me novopečena 'slovenska pisateljica', ker tako razmišljam, pošilja v leto 1900, me to ne moti, saj so takrat živeli vrli ljudje; če pa ob tem namiguje na 'fašistične rasne zakone', me grdo žali in priča o lastni pičli strpnosti do drugače mislečih.«

Maruša Krese, slovenska pesnica in pisateljica, ki od začetka devetdesetih let živi v Berlinu, o svoji izkušnji migrantske pisateljice pravi takole: »Nikoli nisem poskušala biti nemška avtorica, ker to nisem in se ne počutim tako, saj pišem v svojem jeziku. Sem pač avtorica, ki je dolgo bila aktivna v nemško govorečem prostoru in to je bila moja izbira. Je pa na trenutke trda. Na to moraš biti pripravljen, če se tako odločiš. Koliko ti uspe, je konec koncev odvisno od tvojega dela. Nikoli nisem razmišljala o enakopravnosti z nemškimi avtorji.«

Od metafizičnega 
k fizičnemu preživetju

Lidija Dimkovska in Stanislava Chrobáková Repar sta prepričani, da bi jima morale pripadati enake pravice kot ostalim slovenskim državljanom. Reparjeva je pojasnila: »Sama sem nekaj teh 'ugodnosti' ali – kot mnogi mislijo – 'privilegijev' le dosegla, toda mnogoletna pot do njih je bila zaznamovana z diskriminatornimi vedenjskimi vzorci slovenske sredine do mene, tiste 'ugodnosti' pa niso nič drugega kot navadni pogoji za delo, ki jih pri drugih poklicih sploh ne postav­ljamo pod vprašaj.«

Katja Stergar
je v imenu JAK odgovorila, da so neslovensko pišoči pisatelji, ki imajo državljanstvo in živijo v Sloveniji, tudi po mnenju te institucije del nacionalne kulture, z njihovimi pravicami pa je takole: »Kot državljani so deležni vseh državljanskih pravic, status samozaposlenega v kulturi je zanje odprt, seveda ob izpolnjevanju za to zahtevanih pogojev, o članstvu v društvih odločajo društva s svojimi akti. Pogoji v razpisih za podporo ustvarjalcem v kulturi, od tistih na ministrstvu za kulturo in JAK do podeljevanja štipendij iz knjižničnega nadomestila pri DSP, so različni, kakor so različni narava subvencij, prednostni cilji in nameni sofinanciranja...«

Pisatelj, urednik in visokošolski predavatelj Andrej Blatnik ima nekaj vpogleda čez mejo: »Večina držav ima pravice in podpore rezidentom, državljanom in pisateljem razdeljene po različnih kriterijih. So pravice, ki izhajajo iz državljanstva, pravice, ki izhajajo iz rezidentstva, in pravice, ki izhajajo iz dovolj kakovostnega opravljanja neke družbeno potrebne dejavnosti. So pa tudi spodbude, namenjene pospeševanju določenih družbenih procesov, na primer uporabe določenega jezika. Trubarjev sklad tako na primer podpira prevode iz slovenščine, čeprav v slovenščini pišejo italijanski, avstrijski ali ameriški državljani.

Slovenska kulturna politika je v zadnjih letih položaj pisateljev precej izboljšala zlasti 
z uvedbo knjižničnega nadomestila, vendar je ta še daleč od dobrega, čeprav, priznati je treba, v marsičem bolje urejen kot v drugih državah, oziroma vsaj urejen bolj liberalno, z večjimi možnostmi za posameznika, da uživa ugodnosti od pisanja. Da debate o literarnem polju ob vsakem vprašanju naglo zaidejo v vprašanja denarja, moči in prestiža, je še ena posledica splošnega preobrata v tem polju – včasih so literati družbi odpirali nove poti, zdaj sledijo splošnim. Krivda za to je deljena, nekaj njihove, nekaj splošne družbene oportunosti.«

Erica Johnson Debeljak, ameriško-slovenska pisateljica, je povedala: »Pravice imam kot državljanka in kot človek, ne pa kot pisateljica. Kot državljanka Slovenije imam pravico prijaviti se na ministrstvo za kulturo in prositi za status samostojnega umetnika. Vse druge mogoče prednosti (objave, štipendije, nagrade) so privilegiji, ne pravice. Tudi članstvo v Društvu slovenskih pisateljev je privilegij in čast, ne pravica. Trdno verjamem, da mora država finančno podpirati živahno slovensko literarno kulturo, saj tržišče ne zadošča. Podpirati jo mora kot celoto.«

O identiteti ali o finančnih ugodnostih?

Ker je novembrska okrogla miza po mnenju Erice Johnson Debeljak izpadla kot »neokusno prepiranje o sredstvih«, ki so ga uprizorili nekateri tujejezični pisatelji, namesto da bi »dali prostor razpravi o pretanjenih vidikih identitete, jezika in vpliva različnih kultur na posameznikovo ustvarjalnost«, nas je zanimalo, kaj o tem menita dve od dotičnih pisateljic. Stanislava Chrobáková Repar je dejala: »Pretanjeni vidiki identitete nastopijo, ko je zadeva vsaj okvirno razčiščena in rešena. Finančnih vidikov ne bi izpostavljala, če jih ne bi, pogosto tudi v obliki prezira in oblastniškega obnašanja, vsakokrat vlekle na dan številne institucije, s katerimi imamo opravka.«­

Lidija Dimkovska je dodala: 
»O identiteti slovenskih pisateljev, rojenih v Sloveniji, se nihče ne pogovarja – samoumevno je, da so slovenski, torej se lahko pogovarjamo o njihovih delih in o finančnih ugodnostih, ki jih prinaša njihov status slovenskih pisateljev. Pišejo, objavljajo, dosegajo ali ne točke, ki jih potrebujejo za razne finančne ugodnosti. Tujejezični pisatelji se vsak dan notranje in zunanje so-očajo s svojo identiteto, ki ni samoumevna kot pri avtorjih, rojenih v Sloveniji – ta identiteta je precej krhka, razslojena, odvisna od veliko dejavnikov. Idealno bi bilo, če bi se lahko pogovarjali le o njihovi identiteti, to je krasna literarna, filozofska, metafizična tema. Sama se je ne izogibam, ker se je ne morem, tudi če bi hotela, saj me je za vedno zaznamovala. Žal se morajo tudi tujejezični pisatelji boriti za preživetje in vsaka podpora, ki bi jim bila namenjena, bi jim bila 
v veliko pomoč.«

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
1 komentar
sofia

Tu ni potrebno veliko razmišljati: prav imata Aleš Berger in Maruša Krese.
Slovenski pisatelj je tisti, ki ustvarja v slovenščini.
Naj gredo pisatelji, ki živijo na Slovenskem in pišejo v neslovenskih jezikih, živet npr. v Nemčijo ali Francijo ali Italijo .... pa lahko tam izsiljujejo državo za razne subvencije.
Kar predstavljajmo si, kako bi lahko v Slovenijo hodili živet pisatelji iz vsega sveta, Slovenceljni bi jih pa financirali!!!!

24. januar 2012, ob 18:20:19
1 komentar
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no