Tiskane izdaje
Vprašanje televizijskih serij je eminentno vprašanje o televiziji, torej tudi o družbeni dimenziji zabave. Na Slovenskem je razprava o tem velikem poglavju popularne kulture šibka, pravzaprav je na teoretični ravni sploh ni. Zato je zbornik, ki se je pojavil ob letošnji (januarja) znova oživljeni Jesenski filmski šoli in postal tudi njena vsebina, zelo dobrodošel.
Čeprav že prvi prispevek v zborniku, podpisal ga je Darko Štrajn, v povzetku ugotavlja, da je
»/v/prašanje o tem, ali so serije bolj določujoče za pojavnost televizije nasplošno, kot je televizija na splošno določujoča za formo televizijske serije, [je] pravzaprav sholastično vprašanje o kuri in jajcu«, se vendarle zdi, da je odgovor nanj vsaj na načelni ravni mogoč in tudi nujen. Moramo namreč vedeti, ali je danes televizičnost televizije samo še serialnost, torej razvedrilo in z njim povezano oglaševanje, ali pa ima televizija vendarle tudi druge naloge (informativne, izobraževalne); navsezadnje sta od tega odvisni demokratičnost in kulturnost neke družbe, ki se za takšno deklarira.
Jasno, s historičnorazvojnega vidika je televizija kot vizualni medij, ki se je dokončno ustoličil in postal dominanten pred pol stoletja, zagotovo šele vzpostavila okvir, v katerem je bilo mogoče zasidrati tovrstno serialnost (ki sta jo pred filmsko ero poznali literatura in likovna umetnost). Če pa gledamo na stvar sinhrono, torej z vidika sodobnega gledalca, ki se s historiatom pojava ne obremenjuje, pa njegova konzumentska narava najbrž pred sabo vidi predvsem serijo, vse ostalo je zanj neobvezni šum političnega diskurza. S stališča recepcije so teve serije namreč, povejmo to preprosto, največji resursi kratkočasja; v njih se srečujeta užitek (termin, naslonjen seveda na Lacana, ki ga avtorji prispevkov kar naprej ponavljajo) in psihosocialna odvisnost od tega užitka.
Na tej točki se zastavlja vprašanje razmerja do drugih oblik popularne kulture, zlasti filma, pa tudi spekter vprašanj, ki zadevajo družbeno, globalizacijsko in kapitalistično bit televizije. Nekateri prispevki (na primer Roberta Pfallerja, Matjaža Ličerja, Dušana Rebolja, Nine Cvar, Nine Jerman) ta vprašanja povezujejo z določenimi serijami, in to z veliko stopnjo konkretnosti. Večina prispevkov ima drugačno ambicijo: ukvarjajo se s teoretičnimi modeli serij in preiskujejo njihovo strukturo.
Serija in serial,
nanizanka in nadaljevanka
Toda o čem sploh govorimo, ko govorimo o teve seriji? Uvodničarki, tudi urednici zbornika, Jela Krečič in Ivana Novak, sta se – pod naslovom Lomilka src in njen konec, ironična sintagma se seveda nanaša na serijo – potrudili vzpostaviti jasno paradigmo s terminologijo, ki vključuje bistveno dvojnost pojava: serijo in serial. Ta »osnovna klasifikacija« ustreza uveljavljenemu slovenskemu poimenovanju nanizanka in nadaljevanka. Za slednjo, torej serial (nadaljevanko), velja, da je to »narativ, ki je odprt v neskončnost. Kopica junakov je postavljena pred družinske, ljubezenske, poslovne, karierne drame, ki se na televiziji lahko odvijajo in vlečejo skozi desetletja.« Bistvena za serial je »struktura odloga«, s čimer avtorici merita na serijsko ponavljanje zapleta brez končne (od)rešitve; praforma seriala je po njunem žanr soap opere. Serijo (nanizanko) pa uvodničarki definirata kot formo, ki »množico svojih likov v okviru ene epizode postavi pred izziv in ga znotraj taiste epizode tudi razreši«. Sem sodita prvenstveno žanra detektivke in sitcoma. Po logiki te delitve, ki je nedvomno strukturno in vsebinsko utemeljena, sodijo Oglaševalci med seriale, Seks v mestu pa med serije (če si pomagamo s produktoma iz časovne bližine in celo sočasnosti).
Razumljivo, da pri klasifikaciji hitro naletimo na zabrisano mejo med obema, na kar opozarjata tudi avtorici, ko pravita, »kot kažejo nekateri prispevki v zborniku, niti serija (nanizanka) ni imuna na serial, torej na to, da inkorporira to narativno odprtost in trd boj proti koncu«. Zdi se, da je v slovenski terminologiji nanizanka in nadaljevanka, ki je nastala spontano hkrati z razvojem serij, pomen tega, za kar pri enem in drugem gre, močneje zasidran kot v ponujeni dvojici serija – serial; poleg tega naj bi serija opravljala tudi vlogo nadpomenke, kar stvar dodatno zapleta.
Vsekakor je osnovni premislek o dvojni naravi serij, ki ga ponujata Jela Krečič in Ivana Novak, dober prispevek k nujnemu reflektiranju te razlike. Takole sintetizirata misel o »dveh paradigmah konca«: »Ena je tista, ki konec zanika, ki ga pomika v neznano prihodnost, da bi vztrajala v neskončni istosti in vztrajanju v želenju, druga pa ponudi konec, a tak, ki ne more zakrpati smisla univerzuma in ki tako terja nove in nove poskuse razrešitve te izpahnjenosti, da bi ji znova in znova spodletelo in bi našla užitek v tem ponavljanju spodleta.« Naslovna sintagma zbornika proti koncu ima torej dva/oba pomena: pred sabo ima uperjenost nadaljevanke/seriala priti nekemu daljnemu zaključku in hkrati misli na nasprotovanje koncu, na njegovo odlašanje in zavračanje, kar vedno znova udejanja nanizanka/serija.
Kaj v zborniku je
in česa ni
Vseh prispevkov je 26, avtorjev 25. Razdeljeni so na štiri dele. Prvi,
K seriji, združuje načelna premišljevanja o serijah: poleg omenjenega Štrajna so jih prispevali Denis Valič, Katja Čičigoj, Lenart J. Kučić in Melita Zajc. Drugi del, V strukturo in žanr, tematizira nekatere žanrske narative (detektivke, komedije, znanstvena fantastika, serijski morilci), o njih pa pišejo Ivana Novak (dvakrat), Eva Vrtačič, Boštjan Narat, Jela Krečič in Blaž Ilc. Tretji del, naslovljen z Več kot serija – Ideologija, politika, zgodovina, združuje prispevke, ki skušajo presegati fascinacijo z žanrskimi formami in spregovoriti o njihovi družbeni naravi (poleg omenjenih avtorjev so tu še Slavoj Žižek, Fredric Jameson, Dare Pejić in Alvise Sforca Tarabochia), zadnji del, H kultu, pa postavlja fenomen televizijske serialnosti v postmodernistični kontekst; pisci so Mirt Komel, Tadej Troha, Matic Majcen in Neil Young (natančnejših podatkov o avtorjih ni). Šest piscev prihaja torej od zunaj, med njimi je največji pridobitek najbrž Jameson (ni jasno, ali je tekst o nadaljevanki Skrivna naveza, The Wire, nastal prav za to priložnost), da o Slavoju Žižku, ki se je z ameriško nadaljevanko 24 ur pozabaval iz »obrambnih« razlogov, ne govorimo.
Zbornik, ki je pred nami, je izborno gradivo za študij televizijskih serij in seveda tudi televizijskega medija. Kdo vse ga bo jemal v roke, kot posameznosti in kot celoto, je odvisno tudi od prihodnje razvitosti tovrstne akademske discipline pri nas. Ker je to prvi in najbrž dolgo edini monografski dokument na témo teve serijalk, je škoda, da ne vsebuje niti enega prispevka, ki bi vrgel oko na slovenske dosežke in nedosežke; težko rečemo, da je sicer pionirski prispevek Melite Zajc Prepisani, ker se loteva konkretne (avtorja Jonas Žnidaršič in Klemen Dvornik) in drugih slovenskih spletnih serij, izjema. Tako je ob najboljši priložnosti, kar si jih je mogoče zamisliti (jesenska filmska šola je mednarodni simpozij filmske teorije), da bi prišla do besede tudi refleksija tovrstne skoraj petdesetletne domače produkcije, ta pač ob besedo. Ko prebiramo analize nekaterih bolj ali manj »kultnih« izdelkov zlasti ameriške produkcije iz zadnjih desetletij (kazalo naslovov serij in filmov, pogosto gre seveda le za omembe, obsega referencialni aparat, ki šteje zavidljivih skoraj tristo naslovov), nas zasrbi vprašanje, kakšno »socialistično« specifiko bi prinesla vsaj groba analiza na primer Marodičevih ali Bevčevih serij in serialov. No, škoda je seveda tudi to, da je publikacija, ki govori o tako močnem vizualnem fenomenu, brez ene same fotografije, a nedvomno bi bila neprimerno večja, če zaradi prevelikih stroškov zbornik sploh ne bi izšel.
