Spomini Salmana Rushdieja: deset let v družbi knjig in varnostnikov

Medtem ko je ravnokar izšla avtobiografska knjiga Salmana­ Rushdieja Joseph Anton: A Memoir o tem, kako je živel pod fatvo ajatole Homeinija, je iranski ajatola Hasan Sanej obnovil fatvo nad pisateljem in zvišal nagrado za njegovo glavo na 3,3 milijona ameriških dolarjev.

Ajatola Sanej trdi, da si nihče ne bi drznil narisati karikature preroka Mohameda ali posneti protiislamskega filma Inoscence of Muslims (Nedolžnost muslimanov), zaradi katerega trenutno protestirajo muslimani po svetu, če bi fatvo (smrtno obsodbo) nad bogokletnim Rushdiejem uresničili. Petsto tisoč dolarjev višja nagrada za pisateljev uboj je bila objavljena v iranskih medijih.

Nad Rushdiejem (65), britanskim državljanom indijskega rodu, je vodja iranske islamske revolucije ajatola Homeini leta 1989 izdal fatvo zaradi knjige Satanski stihi, ki je po mnenju islamistov žaljiva do islama. Zaradi nje se je pisatelj skrival polnih deset let. Čeprav je reformistični iranski predsednik Mohamed Hatami leta 1998 fatvo preklical, je aktualni vrhovni vodja ajatola Ali Hamenej leta 2005 izjavil, da Rushdie še vedno velja za odpadnika in da bi bil njegov uboj skladen z islamom.

Bojijo se za življenje

Iranska verska fundacija Hordard v sporočilu pravi, da »film, ki žali preroka Mohameda, ne bo zadnji zaničljiv poskus, če Rushdie ne bo ubit«. Dodaja še, da so ti dnevi najprimernejši za uboj.

Nizkoproračunski film Nedolžnost muslimanov, dolg trinajst minut in objavljen na youtubu, je pred ameriškimi in drugimi diplomatskimi predstavništvi po svetu sprožil silovite demonstracije. Prerok Mohamed je v njem prikazan kot spolni deviantnež. Producent filma je kopt Nakoula Basseley, ki živi v ZDA, prestrašeni igralci pa pravijo, da niso vedeli, da je film porogljiv do preroka, ter da so bili nekateri stavki vključeni v film pozneje v postprodukciji. Ali je producent tudi režiser, še ni jasno.

Radikalno šiitsko gibanje Hezbolah je včeraj objavilo, da je film največja žalitev za islam doslej, večja od Satanskih stihov in karikatur preroka Mohameda, objavljenih v danskem časopisu leta 2005. Vodja Hezbolaha šejk Hasan Nasralah je izjavil, da je čakal na odhod papeža Benedikta XVI. v nedeljo iz Libanona, preden je povedal stališče o filmu in pozval k protestom, češ da muslimani, soočeni s takšno žalitvijo, ne smejo molčati.

Producent filma in igralci se bojijo za svoje življenje ter tega, da se bodo morali skrivati, kot se je Rushdie, kar je po oceni New Yorkerja odlično opisal v najnovejši knjigi Joseph Anton: Spomini. V njej je predstavil svoje življenje s štirimi varnostniki, ki so se izmenjevali vsaka dva tedna.

Pisatelj je najprej spremenil identiteto, ime Joseph Anton je izbral z združitvijo osebnih imen svojih priljubljenih pisateljev Conrada in Čehova. O sebi piše v tretji osebi, pripoveduje tudi o povsem osebnih zadevah. Opisuje, kako je varal prvo ženo Clarisso Luard, medtem ko mu je druga žena, ameriška pisateljica Marianne Wiggins, obrnila hrbet, ko mu je bilo najtežje, ter celo ogrozila njegovo varnost. Tretjo ženo, Elizabeth West, je spoznal med fatvo, srečala sta se v enem od njegovih skrivnih domovanj, ki jih je Rusdie ves čas spreminjal. To ženo, s katero ima trinajstletnega sina Milana, je zapustil, ko je spoznal igralko Padmo Lakshmi.

Satanskih stihov danes ne bi izdali

Pisatelj je v intervjuju za Daily Mail povedal, da je bil edini stalen odnos v njegovem življenju s sinom Zafarjem (32) iz zakona s Clarisso Luard. Ko govori o štirih propadlih zakonih, pravi: »V 65 letih sem bil zaljubljen v štiri ženske, od katerih je bila ena napačna. Imeti tri dolge zveze vendarle ni tako slabo. Neumno bi bilo reči, da se ne bom nikoli več zaljubil.« Zanima ga, dodaja, le dolga in stabilna zveza.

Rushdie je prepričan, da danes noben založnik na svetu ne bi objavil Satanskih stihov. »Možnost, da vas napadejo, je zdaj večja kot nekoč. Menim, da je to zaradi interneta in informacij v globalnih medijih.«­ Vseeno misli, da morajo imeti pisatelji odnos do družbe, češ da ni razloga, da ne bi govorili o vseh stvareh, tudi o ideoloških in političnih.

Ko se je skrival, je živel v družbi knjig in varnostnikov. »Bil sem izoliran, a ves čas obkrožen z ljudmi. To je bila nekakšna klavstrofobija, ki sem jo težko prenašal. V nekaterih hišah smo imeli dovolj prostora, da nismo bili ves čas skupaj, kajti bližina je bila naporna tudi za varnostnike. Štirje veliki ljudje, dva tedna zaprti v hiši, in to ljudje akcije, ne pa takšni, ki sedijo in kontemplirajo o svetu.«

Zanj je bilo biti pod fatvo enako, kot bi bil v zaporu, čeprav je bilo to navzven lahko videti glamurozno. Včasih se je peljal v jaguarju, varnostniki so skakali okrog njega in mu odpirali vrata. »Nekateri so govorili, da sem to naredil delno zaradi koristi, da bi postal znan in da bi zaslužil več denarja ... ali pa da so me v to pregovorili Židi ... Če bi hotel užaliti islam, bi to lahko storil z enim stavkom in ne bi napisal romana z 250.000 besedami.«

Rushdiejeva zaščita je Britanijo stala približno milijardo funtov na leto, kar je šlo mnogim v nos. Pisatelj o tem pravi, da so policisti varnostniki prejemali redno državno plačo, medtem ko je sam plačeval stanovanja, v katerih je bival z njimi. Pravi, da je približno toliko, kot je za njegovo varovanje odštela država, sam plačal davka. V tistem času je bilo prodanih 25 milijonov njegovih knjig, prevedenih v 40 ­jezikov.

Salman Rushdie je v zadnjem tednu v središču pozornosti tudi zato, ker promovira film, posnet po njegovi uspešnici Otroci polnoči,­ ki so ga premierno prikazali 9. septembra na filmskem festivalu v Torontu. Film Nedolžnost muslimanov je označil za »zlonamerne smeti«, v zvezi z zdajšnjimi protesti pa dejal, da mora muslimanski svet spremeniti način razmišljanja. »Niti najmanj ni civilizirano Ameriki pripisovati odgovornost za vse, kar se dogaja znotraj njenih meja. To je sranje. Četudi bi bilo res, je neprimerno reagirati na provokacijo s fizičnim napadom in verjeti, da je dobro napadati ljudi, ker te je nekaj razjezilo.«