Spominjarije Poldeta Bibiča

O njegovi zadnji knjigi spominov na otroštvo in mlada leta je bil napisan sledeči članek na Delovi kulturni strani 12. februarja 2011.

Objavljeno
13. julij 2012 14.50
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

O ljubezni pa kdaj drugič

Gledališki igralec Polde Bibič v svoji novi knjigi oživlja spomin na otroštvo in mlada leta. Še vedno se nima za pisatelja, čeprav je napisal že sedem memoarskih knjig - »Če ni gledališča, tudi mene ni«

Igralec Polde Bibič je imel kot mladenič resne pisateljske ambicije. Toda življenje se je obrnilo drugače - namesto da bi sedel za pisalno mizo in vihtel pero, je kraljeval na gledaliških odrih in pred filmsko kamero. Zdaj, ko je upokojen, je pisateljska žilica v njem spet oživela. Potem ko je v preteklih letih objavil kar nekaj spominske proze, v kateri je obdelal odrske in zaodrske zgodbe, ki jih je doživel ali jim bil priča v svoji 50-letni igralski karieri (Igralec, Soigralci, Soigralke, Izgon: pripoved o uspehih in tako naprej), se je v svoji najnovejši knjigi z naslovom Spominjarije oddaljil od odra in popisal spomine na svoje otroštvo in mladost.

Polde Bibič v Spominjarijah sledi svojemu življenju, ne vedno v kronološkem zaporedju, od najrosnejših let pa vse do konca študija igralstva v Ljubljani. Začne s prvim spominom, ki mu je ostal v glavi kot »slabo osvetljen izstrižek iz že obledelega filma, neoster in razmazan« -, na prvi dom, ki je bil nasproti Jožefove cerkve v Mariboru. Kmalu zatem sledi razkrivanje ene od največjih skrivnosti njegovega otroštva - očetove prezgodnje smrti - pa nekaj sprva še bledih, pozneje pa že bolj živih spominov na starodavno obarvano življenje v Žabji vasi, kamor so se preselili. Iz najzgodnejšega obdobja omenimo še Bibičeve zapise o mami, babicah, dedkih, tetah pa spomine na taborišče, kjer je pristal med vojno. Šlo je za »Landverschickungs Lager« oziroma nekakšno razpošiljanje otrok po deželi z namenom, da bi jih vzgojili v prave Nemce. Bibiča je iz tega taborišča rešila babica, sicer bi bil zagotovo poslan v Nemčijo.

Iskanja

V najstniških letih je bil upornik, piše v knjigi, iz uporništva je s prijatelji ustanovil nelegalno revijo Iskanja. Eden od kolegov soupornikov je bil Jože Pučnik, ki je reviji napisal uvodnik, nekakšen njen manifest. Leta 1951 je dijak Pučnik uporabil tako ostre besede: »Duševnost današnjega človeka je vklenjena v okove uzakonjenega nasilja. Samodržec se trudi, da bi uničil tesne vezi med ljudmi, izročil posameznike in tako dokončno pokoril množico.« Jasno je torej že kazal svoje poznejše poteze.

Kot zanimivost je Bibič v knjigi objavil tudi tri Pučnikove pesmi. Verjetno so to edine, ki jih je poznejši filozof in politik napisal. Nadobudni mladeniči iz Iskanj so imeli kar nekaj težav, ko so jih udbovci odkrili. Pozneje je Bibič sodeloval s še eno revijo, Svit se je imenovala, ter v njej hotel objaviti spis z naslovom Fifi, beremo v Spominjarijah. Njegovo objavo so zavrnili, ker je bil tekst menda prevulgaren. Živo so popisana tudi doživetja mladega študenta Bibiča, med drugim pripoveduje o tem, s kakšno težavo si je našel sobo v Ljubljani. S popisovanjem študentskih let se malce dotakne tudi gledališča, to pa je storil na priporočilo prijatelja Aleša Bergerja, ki mu je dejal, da mimo gledališča ne more, saj ga vendar vsi poznajo predvsem po gledališkem ustvarjanju. »Če ni gledališča, tudi mene ni,« pravi Bibič. Mimogrede omeni tudi prva ljubezenska in erotična doživetja, vendar pa bi »o tem moral pisati bolj delikatno«, zato morda kdaj drugič.

In zakaj je knjigi dal naslov Spominjarije? »Spomini to niso, bolj spominjarije, pišem o svojem življenju, kot se mi danes dozdeva, da sem ga nekoč živel. Gre za drobnarije,« pravi Bibič. Knjigo pa sklene z besedami: »Po prvem mariborskem domu in letih brezdomstva v času študija sem dobil novi dom v Ljubljani. Postal sem Ljubljančan. Igralec.«

Sledilo je 150 gledaliških in 30 filmskih vlog, ki so iz Poldeta Bibiča naredile igralsko legendo. Nadaljevanje Spominjarij najdemo v knjigi Igralec, ki je izšla leta 1986.