Tiskane izdaje
V 12-urnem ustvarjalnem procesu, pri katerem se je Šteger zavestno izoliral od vseh pripomočkov, kot so knjige, zapiski ali internet in se s tem maksimalno izpostavil prostoru in času, je nastal pričujoči tekst, ki je od 12. ure brezplačno na voljo v obliki e-knjige. Besedilo bo kmalu prevedeno tudi v japonščino in angleščino.
Dan pred izvedbo projekta je Šteger, skupaj s pesnikom Keijirom Sugo, nastopil v Fukushimi kot gost priznanega japonskega pesnika Rioichija Waga. Dogodek, ki je obsegal branje in pogovor o osrednji temi projekta Na kraju zapisano, torej problematizacijo pisanja v živo, je naletel na pozitiven odziv v javnosti in povzročil odpiranje obravnavanih vprašanj v številnih lokalnih in nacionalnih japonskih medijih.
Avtor o filozofiji projekta
»Projekt na kraju zapisano se je prvič zgodil 21. decembra lani, na dan, za katerega je bil prerokovan konec sveta. Naslov Na kraju zapisano je potrebno razumeti v dvojnem pomenu besede »kraj«, kot zapisano v nekem specifičnem, izbranem kraju, a tudi obenem kot zapisno v končni/začetni točki neke časovne perspektive. Vsako konstelacijo časa in prostora je zato potrebno razumeti kot poziv k radikalnemu premisleku, kje smo in kam gremo. Četudi to ni bil prvotni namen projekta, sta datum in kraj prve izvedbe projekta Na kraju zapisano sovpadla z množičnimi protesti, ki so se na ta dan odvijali na Trgu republike.Namen projekta Na kraju zapisano je torej neka kar se da maksimalna interakcija med literaturo, krajem in časom, med pisavo in okolico. Ali povedano dugače: sebe kot ustvarjalca literature želim postaviti v kar se da nemogoč položaj: pisati na javnem mestu, v vnaprej določenem času in kraju, biti kar se da ranljivo izpostavljen vplivu realnosti in si odreči možnost popravkov. Kar napišem v vnaprej določenih dvanajstih urah bo že naslednji dan objavljeno. Vse napake, vsi zdrsi, vsa umanjkanja so del procesa in projekta.
S tem projekt želi pokazati avtorja kot ranljivo, zmotljivo bitje, ne pa na vsevednega in vsemogočega kreatorja. Obenem pa cilja na neko interakcijo med okolico in dogodkom pisnja, ki je podložena vsakemu pisanju, ki pa je obenem kasneje pogosto zabrisana v procesu dodelave, predelave tekstov. Teksti, ki nastajajo v okviru projekta Na kraju zapisano pa želijo biti kar se da kontaminirani s časom, prostorom in necenzuriranim naporom avtorja.
Je mogoče napisati knjigo v enem samem dnevu? Ali še natančneje: v enem samem dvanajsturnem delavniku? Je, če je knjiga o tistem dnevu in preko tega o tistem zgodovinskem trenutku in tistem kraju, v katerem je napisana. Nujno mora iti za neke vrste izmenjavo, vzajemno osmoso s krajem in časom, ko je knjiga pisana. Avtor je obenem pišoči in drugi, mimoidoči, tisti opazovani in tisti, ki so zgolj priklicani v misli.
Tak pisateljski akt je akt intenzivne izmenjave z okoljem. Avtor je običajno že preko samega procesa produkcije knjige (sama produkcija leposlovne knjige potem, ko je že napisana, traja praviloma en do dva meseca) postavljen v položaj eremita v slonokoščenem stolpu, sedaj pa postane neizogibno aktiven deležnik družbe, pisava pa nujno angažirana. Angažirana v smislu, da ji je mar za kraj, prostor, usode in izmenjave tistega specifičnega dne.
Pri tem ne gre za razvrednotenje pisanja, tudi ne za literarno parodijo bloga ali celo za poročevalski pristop. Prej gre za za poskus znotraj literature in njenih zakonitosti čim bolj ujeti hipnost, Zeitgeist, sporočilnost našega časa.
Če je za černobilsko katastrofo veljalo, da se je zgodila na zanemarjenem in tehnološko zaostalem vzhodu, nas katastrofa v Fukushimi vrača v nuklearno obdobje in njegove dileme z vsemi posledicami, ki ga ima poskus radikalnega obvladovanja narave in z njo atomske energije za človeštvo. Fukushima se je zgodila čisto blizu nas. Je neizogiben kraj za vsako sodobno detekcijo starnja reči na našem planetu, še posebej za pisateljsko.«
