Tiskane izdaje
Pisatelj Boris Pahor, ki danes praznuje stoti rojstni dan, je resnično nekaj posebnega – ne le zaradi častitljive starosti, ampak tudi zaradi mentalne in telesne vitalnosti. Po naravi je radoživ mož in v tem je najbrž velik del skrivnosti njegovega dolgega, plodnega in zasebno pestrega življenja.
To je slišati paradoksno glede na pisateljeve grozljive življenjske preizkušnje, vendar morda prav te še najbolj potrjujejo njegovo radoživost. Radoživost odseva tudi njegova najmračnejša literatura, taboriščna, in tudi zadnja, ki jo je pisal še pred dvema letoma, pri svojih 98 letih. To je Knjiga o Radi, posvečena pokojni ženi, v kateri pa Pahor razkriva vse svoje življenje in je pravzaprav avtobiografija.
Že konec tridesetih let, zaznamovanih s fašizmom, kamor segajo njegovi prvi literarni poskusi, objavljeni v ilegalnem tisku, je napisal: »Mi smo kljub vsemu otroci sonca.« Ta stavek izraža tisto veselje do življenja, s katerim Pahor prekvaša svoje literarne junake tudi, ko ni videti rešitve. »To sem napisal v veri v prihodnost, ki je bila bolj nagonska kakor intelektualna,« je dejal mnogo let pozneje.
Najtemeljiteje Pahorjeve življenje predstavlja knjiga Tako sem živel tržaške Slovenke Tatjane Rojc, ki jo je ob pisateljevem stotem rojstnem dnevu izdala Cankarjeva založba. Avtorica je knjigo napisala na podlagi pogovorov s pisateljem, njena večinoma faktografska pripoved pa je sproti oplemenitena s smiselnimi odlomki iz Pahorjevega pisanja in izjavami, kar slikovito osvetljuje biografsko pot.
Ker se tu in tam pri predstavljanju Pahorjevega življenja prikradejo napake, čemur potem pisno kar sam ugovarja, smo se v pričujočem zapisu večinoma opirali na to knjigo.
Iz življenja
Boris Pahor je bil sin Slovenca Franca, ki je na stojnici na Rusem mostu (Ponterossu) v Trstu prodajal maslo, med in skuto, pred tem pa je bil v državni službi, ter Slovenke Marije, ki je kot mnoga slovenska dekleta kuhala pri ugledni tržaški družini. Istega leta, 1913, ko sta se poročila, se jima je rodil sin Boris.
V Trstu so se velikokrat selili in Boris Pahor je mestu, ki je bistveno določilo njegovo sredozemskost in ga zaznamovalo v vseh pogledih – osebnostnem, političnem, kulturnem – ostal zvest vse do danes. Trst je nenehno vir njegovega literarnega navdiha in celo v dveh tekstih, Nomadi brez oaze in Vila ob morju, kjer je prizorišče dogajanje v severni Afriki in ob Gardskem jezeru, ostaja Trst nekakšno sidrišče.
Otroštvo je preživel v viharju 1. svetovne vojne in njegov prvi spomin sega tja: »Odmev grmenja tistih eksplozij in istočasno, konec leta 1917 in začetek leta 1918, španska gripa, ki je vzela mojo mlajšo sestrico Mimico, medtem ko je poleg mene ostala živa še sestra Evelina.« Njegova najmlajša sestra Marica je umrla leta 1947, ko se je vrnil iz taborišča.
Mesto Trst
Trst, prej pod Avstro-Ogrsko, je po koncu vojne pripadel Italiji, del italijanske države je postala vsa Primorska. Približno 600 tisoč Slovencev in Hrvatov je postalo italijanskih državljanov, vzeta jim je bila identiteta. Italijanska oblast je ukinila slovenske in slovanske denarne zavode v Trstu, pričevalce slovenske in slovanske gospodarske moči.
Pisateljev oče, ki je kot fotograf delal na znanstvenem oddelku tržaške policije, je zavrnil premestitev na Sicilijo in se je raje upokojil. Prejemal je nizko pokojnino, zato je od svojega očeta moral sprejeti delo na Ponterossu, kar je bilo zanj ponižujoče. Maslo, ki ga je prodajal, so na tržnico vozili iz Tolmina in Ponikev. Za Pahorjevo družino je bila to finančno velika sprememba.
Po spominu na 1. svetovno vojno ima pisatelj veliko praznino, ki se neha šele s požigom Narodnega doma leta 1920, ki ga je precej avtobiografsko opisal v Grmadi v pristanu. Ta fašistična brutalnost je bila velik udarec za vso slovensko skupnost.
Konec slovenščine
Šolska reforma leta 1923 je bila usodna za primorske Slovence, saj je moral biti pouk na italijanskem ozemlju izključno v italijanskem jeziku, torej slovenščina v šolah ni bila več dovoljena. Bodočega pisatelja je ta raznarodovalna poteza prizadela in o tem govori v avtobiografski črtici Brodolom.
Pahorja je novo politično, ideološko in kulturno dogajanje begalo, saj se je odražalo tudi na družinskem življenju. Po dveh neuspešnih letih trgovskega zavoda, so ga starši pri njegovih šestnajstih letih vpisali v koprsko semenišče in tamkajšnji licej. Koper je takrat spadal pod tržaško škofijo. Tudi tam ni bilo pouka v slovenskem jeziku.
Pahor se je tako s slovensko slovnico in književnostjo seznanjal sam šele po drugi svetovni vojni. V semenišču je prvič občutil razkol med slovenskim in italijanskim življem, čeprav se je cerkev na Primorskem odkrito upirala fašizmu.
Po maturi v Kopru se je Boris Pahor vpisal na teologijo v Gorici, a je študij leta 1938 opustil. Na univerzo pa se ni mogel vpisati, ker semeniška matura ni bila priznana.
O izstopu je pripovedoval: »Sam sem prvič čisto eksistenčno odkril, da me mami pogled na dekleta. To priznam, da sem se spraševal, zakaj bi se temu odrekel, ko pa čutim težnjo, da bi se zbližal, da bi bil skupaj z dekletom. ... Je pa res, da sem se izpisal iz bogoslovja tudi zato, kar mi je pozneje očital Kocbek: spoznal sem druge religije in se vprašal, kako mora biti krščanstvo tista prava, saj je potem, ko je krščanstvo že živelo šest stoletij, nastal islam z Mohamedom, kar se je tako razvilo, da je pol vzhoda muslimanskega.« Prvo pisanje je povezano z njegovo semeniško izkušnjo. Najprej je pisal v italijanščini. »Šele potem je prišla na dan moja nova identiteta, prava, slovenska,« je dejal pozneje.
Med vojno
Ker torej brez veljavne mature ni mogel dobiti študentskega statusa, je bil leta 1940 vpoklican v vojsko in šel v italijansko kolonijo v Libiji. Povedal je, da je bila zanj to velika sprostitev, ker fašizem v Libiji ni bil tako očiten kot doma. Všeč mu je bila tudi puščavska širina. Pozneje so vojake poslali na tunizijsko stran, da so se bojevali proti Francozom.
V Bengaziju, ki so ga Angleži bombardirali vsak večer, mu je uspelo maturirati. Ko so Angleži Bengazi osvojili, so bolnega Pahorja z ladjo poslali domov.
Obsedala so ga dekleta in čeprav se je imel za sramežljivega, pri njih ni bil brez uspeha. Vpisal se je na Univerzo v Padovi, na fakulteto za književnost in filozofijo. Predvsem oče je ves čas vztrajal, da mora diplomirati. Leta 1944 je pristopil k osvobodilni fronti in kot član mestnega odbora skrbel za tisk, zaradi česar so ga pozneje aretirali.
Januarja 1944 je prišla ponj domobranska policija. Od septembra 1943 so vozili v Nemčijo številni konvoji in v enem od njih je bil februarja 1944 tudi Boris Pahor. Pot v Nemčijo opisuje v romanu Spopad s pomladjo. Taborišča se spominja takole: »Nismo mogli slutiti, da je taborišče tako, kakršnega smo potem doživeli. Niso bila namreč vsa taborišča takšna, da bi človek ob vhodu takoj vedel, da je že obsojen na smrt. Vedel sem, kam grem, ker je domobranec že v Trstu rekel, da imam iti v Dachau.« Bil je v več taboriščih, nazadnje v Bergen Belsen, od koder je odšel s tremi Francozi, potem ko so taborišče osvobodili Angleži.
Maja 1945 je prišel v sanatorij blizu Pariza, kjer je skupaj z drugimi francoskimi deportiranci, protinacističnimi uporniki, zdravil svojo jetiko in taboriščno travmo, kar je leta 1948 opisal v črtici Še en črtasti jopič. Zdravje se mu je hitreje vračalo zaradi ljubezni z bolničarko Arlette iz Spopada s pomladjo, ki pa leta 1947 ni šla z njim v Trst. Leta 1948 je izdal prvo knjigo, zbirko kratke proze Moj tržaški naslov, kjer je spregovoril o taboriščni izkušnji.
Razklana skupnost
Po vojni je bila usoda Trsta negotova, saj sta si zanj prizadevali tako Italija kot nova Jugoslavija. Sledila je delitev na coni A in B in tej Osimski sporazum leta 1975. Pahorja se je ob vrnitvi soočil z drugačnim Trstom, kot ga je pričakoval. Prišel je pred kominformom in skupnost je bila razklana. Povojno dogajanje je nekaterim prišlo prav, da so z njim enačili NOB.
Še vedno ga je preganjala diploma, kajti oče je vztrajal pri njej. Na univerzi sta mu manjkala izpit iz rimske zgodovine in pisni prevod iz italijanščine v latinščino. In zagovor diplomske teze iz francoske književnosti. V taborišču je pozabil vse in ni mu šlo. Potem se je odločil za tezo iz slovenske književnosti namesto iz francoske. Diplomiral je.
Spoznal je Radoslavo Premrl, sestro narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, ki je leta 1952 postala njegova žena. Bila je iz Šembida pri Vipavi, ki se danes imenuje Podnanos, iz premožne družine, gosposka, inteligentna, prodorna, ironična, a nekako v funkciji svojega moža, ki je družinsko in zakonsko življenje podrejal pisanju in sebi.
Tak je vsaj vtis iz Knjige o Radi. Tudi v zakonu je hotel biti svoboden in ni dopuščal, da bi to svobodo kakor koli krnili žena in njuna otroka Maja in Adrijan. Žena je umrla leta 2009.
Zvestoba »anarhizmu«
In medtem ko je Pahor naposled po dolgih letih občutil zadoščenje za vse minulo trpljenje in delo, je žena prav do konca hladno sprejemala izide njegovih knjig in slavo. Nikoli ni izrazila mnenja o kakšnem moževem delu, celo ne o slavni Nekropoli, čeprav ga je nedvomno imela.
Žena je tudi vzdržljivo prenašala moževo nezvestobo. Glede tega je ostajal zvest svojemu »anarhizmu«, kot imenuje to svojo plat, še v pozna leta, »svobodo« si je privoščil še pri osemdesetih.
Ker se je Pahor naučil slovenskega knjižnega jezika v zrelih letih, je v njegovem pisanju toliko bolj zaznaven vpliv italijanskega jezika in kulture, gotovo pa je na to vplivalo tudi četrt stoletja njegovega poučevanja italijanske književnosti na slovenskih srednjih šolah v zamejstvu. Nekateri njegovi primorski izrazi so se nasplošno uveljavili.
Njegova dela so prevedena v številne jezike, a preboj je bil zelo težaven. Nekropolo je ponudil vsaj šestim italijanskim založbam, tipkopis je poslal tudi Claudiu Magrisu in Primu Leviju, a sta se zavila v molk. Leta 1990 je Nekropola po zaslugi Evgena Bavčarja, živečega v Parizu, vendarle izšla v francoščini. Zatem, 1995, je izšel francoski prevod romana Spopad s pomladjo. In knjige so začele izhajati še v italijanščini, nemščini, španščini, angleščini ..., precej po zaslugi medijske pozornosti, ki so jo bile deležne skupaj z avtorjem.
Najbolj presenečeni so bili nad Pahorjem njegovi sodržavljani v Italiji, kjer je Nekropola izšla 2008 in to z Magrisovim predgovorom, ki je Pahorju tipkopis, ko mu ga je poslal, vrnil brez besed. O knjigi so pisali vsi veliki italijanski časopisi in ko je Pahor gostoval v priljubljeni televizijski oddaji Che tempo che fa na tretji italijanski televizijski mreži in opozoril na zločine, ki jih je italijanski fašizem storil nad Slovenci na Tržaškem in drugje, ga je gledalo štiri milijone ljudi.
Bil je glas ponižanih in razžaljenih, kot je dejal. Knjiga se je odlično prodajala, natisnjenih je bilo 140 tisoč izvodov. Sledila so priznanja. V Sloveniji so Pahorjeve knjige izhajale že prej, Nekropola prvič leta 1967, a so bile prezrte, dokler niso vzbudile pozornosti v tujini. Tako je Pahorja Slovenija »odkrila« šele po njegovem devetdesetem letu.
