Tiskane izdaje
Igorja Torkarja se ni težko spominjati. Srečati ga je bilo mogoče na kolesu, s kakšnim velikim cekrom, avto je menda vozil do zadnjega, to se pravi pri devetdesetih, imel je čisto bele lase in osebno zgodovino, ki je pri mlajših vzbujala rešpekt.
Ko sem ga pobliže spoznal, je bil že star, blizu osemdeset. Njegove pripombe so letele na mlajše sodobnike (seveda, saj njegovih vrstnikov skoraj ni bilo več na svetu), na akademijo, ki jo je imel za »Bokalce«, na društvo pisateljev; zaradi različnih razlogov, tudi zato, ker se je nadejal podpore za Prešernovo nagrado, ki je ni nikoli dobil. Rad se je ujezil in rad je bil prijateljski in kolegialen.
V njegovem kraševskem značaju, ki ga, kot vemo, ne samo stereotipno opredeljujeta vitalnost in trma, je bilo tudi nekaj razorožujoče neposrednega, na površju prostodušno humornega, pod njim pa morda tudi zajedljivega. Za uvod v Torkarjevo spominsko podobo je dobro vedeti, da je bil dolgoletni Pavlihov Zlatoust, se pravi tisti, ki je pri nekdanjem satiričnem listu »za pametne Slovence« skrbel za njihovo pamet z aforizmi, epigrami in sploh raznovrstnim puščičastim materialom.
V ta del njegovega delovanja sodijo tudi satirične igre, s katerimi je v sedemdesetih in osemdesetih letih na drobno zbadal povojno oblast (Vstajenje Josefa Švejka, 1971, Revizor 74, Hudič in angel, 1981), nazadnje pa tudi »novi« (Revizor 93).
A Igorju Torkarju seveda ni bilo samo do šale. Kot vidni predvojni levičar v študentskih krogih in nato aktivist OF si je, s »pomočjo« domačih okupatorjevih sodelavcev, konec leta 1943 nakopal Dachau, ki ga je okušal do konca vojne. Ko se je vrnil domov, mu je nova oblast leta 1948 najprej »zagotovila« udeležbo v dachauskih procesih, nato pa štiri leta aresta, od tega leto in pol v samici. Seme režimske nezaupljivosti do njega je izviralo še iz predvojnega obdobja, ko je bil Torkar sicer levičar, a tudi nasprotnik tedaj še ilegalnih komunistov.
Po vojni Torkar tako ni imel razloga za veliko ljubezen do domovine, imel pa je dovolj volje, da je preživel še en zapor in tudi zaplembo premoženja. In se s pomočjo izobrazbe, imel je diplomo iz kemije, prebil na likovno akademijo, kjer je poučeval tehnologijo slikarstva.
Ta, najprej aktivistična dimenzija njegovega družbenega življenja, ki se je kmalu preobrnila v okrutno izkušnjo zgodovine, je povzročila več literarnih odzivov v različnih žanrih. Za začetek se je Torkar umestil na literarno sceno z zbirko sonetov Blazni Kronos (1940); to je bil njegov srditi naskok na tedanjo, se pravi tikpredvojno, duhovno in politično situacijo, »blaznost« časa pa je mladi Torkar prepoznaval v prihajajoči vojni, konkretneje tudi v klerikalnem katolicizmu. Tipično za njegov vitalizem je, da je leta 1953, torej po dveh arestantskih izkušnjah dveh totalitarizmov, objavil Pravljico o smehu, komedijo v verzih, v katerih se obešenjaško šali prav iz totalitarizma.
Torkar je na temo svoje udeležbe v zgodovini napisal še marsikaj, a najdlje je segel roman Umiranje na obroke (1984); naslovna sintagma je prešla v jezik na knjižnem in pogovornem nivoju, označuje pa kontinuirano pozicijo žrtve, kakršno sta znala pridelati omenjena totalitarizma.
Danes pridobiva ta ekspresivna sintagma celo nov pomen, označuje namreč socialno mizerijo. Odmevni in večkrat ponatisnjeni roman je odprl vprašanje dachauskih procesov, pisatelj, njihova žrtev, pa je z njim izkazal državljanski pogum v času, ko ideološki nadzor še ni izzvenel, in literarno moč, ki je presegla njegova druga dela.
Zanimivo je, da je, kakor je začel, vse življenje vztrajal pri poeziji – poeziji predvsem pripovednega tipa, ki že po formalni naravi seveda ni mogla trobiti v rog sočasnega pesnikovanja. Bolj lirični, na notranja pritoževanja ubrani toni so se začeli pojavljati v zadnjem desetletju, ki ga je ustvarjalno vrnilo na začetek, torej k pisanju pesmi. A Oseka bivanja – večerne pesmi (1998), Mavrice večera (2000) in Pesmi osekle samosti (2003) so zbirke, v katerih se Torkar ozira nazaj z zavestjo polnosti življenja, v svojo poslednjo sedanjost pa z okušanjem pelina.
V zadnji zbirki je tudi sonet Jalovo kričanje, tercini se glasita takole: Sesirjeni obup vse manjkrat trmasto opsujem / in kot sestradan klošar v njem jalovo modrujem: / Ne plani več, ne plani več ljubezen iz zavetja, // srce ne bodi več, ne bodi zvrhan košček cvetja ... / Sij sonca in dišeči maj le penasta sta sreča!! / Ni šmarnic! Pelin je! Mrtvaška sveča ...
Če pogledamo na Torkarjevo literaturo žanrsko, se po njej sprehajajo balada, satira, basen, drama, tragikomedija, pričevanjska in memoarska proza, kronikalna pripoved, lirska izpoved ... Če pa pogledamo na ta opus v luči preizkušane osebnosti, ki je delila neljubeznivo usodo slovenskega 20. stoletja, tedaj se ta literatura kaže kot močno različno nagovarjanje sveta, ki sega od pogumnega izzivanja, prek dokumentiranja resnice, do (pri)tožbe nad dobesednim in simbolnim umiranjem na obroke.
Bil je vojščak besede in človečnosti, aktivist morale«, je o njem zapisal Matjaž Kmecl. Dodajmo; avtor, ki mu je bila literatura sredstvo za namen, ki jo je presegal.
