Tiskane izdaje
Na kupu so kar tri obletnice. Januarja je minilo 90 let od pisateljeve smrti, pred nekaj dnevi (30. aprila) je poteklo 130 let od njegovega rojstva, najznamenitejše delo Dobri vojak Švejk pa je izšlo pred 90 leti. Umrl je, ko ni imel niti 40 let, v kraju Lipnice nad Sázavo, kjer še danes živijo njegovi potomci. Pravnuk Martin Hašek prireja celo Haškov festival.
Jaroslav Hašek je v svoji domovini cenjen, pa tudi problematiziran. Švejk je še vedno najbolj prevajana češka knjiga doslej, pojavil se je v kar oseminpetdesetih jezikih, nekajkrat tudi v slovenščini. Pravzaprav ima dobri vojak Švejk doma na Češkem zelo podobno usodo kot njegov avtor: eni ga brez zadržkov častijo, v rabi je cela vrsta citatov (npr. Pokorno javljam, da sem spet tukaj!, ali Disciplina mora biti, vi bebci! ali Sedem krogel kot v Sarajevu), priznavajo mu izjemne zasluge za razvoj češkega humorja in satire, pa tudi jezika. Manj prizanesljivi pravijo, da je pač bil bohem, drugi spet Hašku očitajo anarhizem in boljševizem ter aktivno udeležbo v oktobrski revoluciji, dovolj pa je tudi takšnih, ki ga imajo samo za zelo neodgovornega človeka, ki se ni brigal za družino, za bigamista (v Rusiji se je poročil, čeprav še ni bil ločen od ženske, s katero je imel sina) in alkoholika, ki je največ pisal po gostilnah, temu primerno vrednost pa da ima tudi njegova literatura.
V vsakem od navedenega je vsaj kanček resnice. Hašek je namreč napisal neverjetno veliko humoresk, raztresenih po različnih časnikih, med 1200 in 1500 jih menda je in gotovo je kakšna tudi vredna kritike. Res je rad posedal po gostilnah ter v nuji kdaj kaj napisal samo za vrček ali dva piva. V Pragi sta dve sloviti gostilni, Pri Kalichu (U Kalicha) in Pri Flekih (U Fleků), ki še danes privabljata zlasti tuje goste predvsem na rovaš Švejka, saj je odlična blagovna znamka.
Boem, potovec in «boljševik«
Haškovo življenje je bilo vsekakor zelo burno. Nekaj časa je bil celo zaprt zaradi anarhizma, pozneje pa je v neki gostilni za šalo ustanovil Stranko počasnega napredka v mejah zakona, jo leta 1911 registriral in z njo (neuspešno) kandidiral na volitvah. Takrat je že veljal za izrazitega bohema in potovca. Prelom pomeni leto 1915, ko je postal avstroogrski vojak. Kmalu je bil zajet in je več mesecev prebil kot vojni ujetnik v bližini Kijeva, kjer se je vključil v enote t. i. Češkoslovaške legije, ki se je borila na strani ruske carske armade. Po koncu vojne se je priključil boljševikom ter Rdeči armadi, tam pa je zasedal odgovorna mesta in visoke vojaške položaje. Decembra 1920 se je vrnil v domovino in slabi dve leti kasneje umrl; eni viri navajajo TBC, drugi odpoved srca.
Jaroslav Hašek je Švejkove dogodivščine končal prav v Lipnici, kjer jih je pisal zadnji dve leti svojega življenja. Švejk kot lik se v Haškovih delih sicer pojavi prvič leta 1912 v zbirki novel Dobri vojak Švejk in druge nenavadne zgodbe (Dobrý voják Švejk a jiné podivné historky). Sam je v celoti napisal le dva dela, že tretjega pa ni več končal. Na založnikovo željo je nadaljevanje dopisal (ne preveč uspešno) novinar in satirik Karel Vanĕk (1887–1933) ter sam dodal še peti in šesti del. Ilustracije Josefe Lade so še danes nepresežen model Švejka. Uporabili so ga že v nemi filmski verziji in v naslednjih filmskih adaptacijah (dvodelni češki, poljski in nato kar v desetdelni zahodnonemški seriji), v gledališčih ter v prvi lutkovni predstavi (njen avtor je bil sloviti Jiří Trnka). Samo na Češkem so pripravili čez petdeset različnih postavitev Švejka, tri operete, eno opero (napisal jo je ameriški skladatelj Robert Kurka, premiera v New Yorku 1958) in en musical, ki ga gledališče Hybernia igra že od leta 2008.
Švejk na Slovenskem
Tudi slovenska gledališča so se lotevala Švejka. Nazadnje, se zdi, Šentjakobsko gledališče, ki je komedijo Prigode dobrega vojaka Švejka premierno uprizorilo leta 2006 ter poželo več festivalskih nagrad. Kot lik je Švejka uporabil Igor Torkar (Vstajenje Josefa Švejka, SNG Nova Gorica, 1971), pogosto tudi Tone Fornezzi Tof v svojih skečih (z Janezom Hočevarjem Rifletom), itd.
Švejk je v slovenščini izšel vsaj petindvajsetkrat, bodisi kot roman bodisi kot dramatizacija, prvič leta 1928, le nekaj let po prvi izdaji originala, nazadnje pa leta 2004. Prevajanja Haškovih del v slovenščino se je lotilo več prevajalcev in uglednih avtorjev. Prvi je bil pisatelj Fran Govekar, sledili pa so mu npr. klasični filolog in leksikograf Fran Bradač, novinar in prevajalec Jože Zupančič, pesnik in založnik Herman Vogel, novinar in satirik Evgen Jurič. Sem lahko prištejemo tudi nekaj dramatizacij, ki so jih pripravili slovenski avtorji, kot npr. režiser Ferdo Delak, dramatik Herbert Grün, pisatelj in igralec Danilo Gorinšek.
Znamenite so dramatizacije Švejka izpod peresa Maxa Broda (ki je zaslovel predvsem s Kafko), Pavla Kohouta, Bertolda Brechta ter v Sloveniji občasno tudi delujočega češkega režiserja Stanislava Moše. V slovenskem jeziku imamo obsežno romansirano biografijo Jaroslava Haška, in sicer z naslovom Potepuška gos (Toulavé house, prev. Herman Vogel, 1987), njen avtor pa je Radko Pytlík, ki je o Hašku napisal že več knjig. Izšlo bo tudi dvajset zgoščenk Švejka z arhivskimi in novimi tonskimi posnetki Dobrega vojaka Švejka v interpretaciji čeških igralcev.
