Taboriščni pregovor: Umri ti danes, jaz bom pa jutri

Človek ni nad živaljo zaradi ­pameti, ampak zaradi telesne moči in vzdržljivosti. To se je pokazalo v Stalinovih prevzgojno-delovnih taboriščih v Sibiriji, kjer so delovni konji zaradi­ mraza vsi po vrsti poginili, ­ljudje pa so tudi preživeli.

Zakaj je bil človek v Sibiriji močnejši in vzdržljivejši od živali? »Ker je svoje duhovno počelo prisilil, da je uspešno služilo telesnemu,« piše ruski pisatelj Varlam Šalamov (1907–1982) v Kolimskih zgodbah, eni najboljših kdaj koli napisanih knjig o človeškem trpljenju, ki je v zahtevnem in odličnem prevodu Lijane Dejak (osmih oziroma večine zgodb) in Draga Bajta (tudi avtorja spremne besede) izšla pri Modrijanu (774 strani, 54,70 evra). Šalamov je na Kolimi, najbolj okrutnem delu ruskega daljnega severovzhoda, preživel, po čudežu, dolgih petnajst let in v Kolimskih zgodbah popisal težko doumljive lastnosti človeškega bitja, ki mu omogočijo preživeti v sibirskem koncentracijskem taborišču.

»Sovražnik ljudstva«

Tja so ga poslali kot »sovražnika ljudstva«. Stalin je taboriščnike prevzgajal s prisilnim delom in z njim industrializiral Sovjetsko zvezo. Od leta 1929, ko so postavljali prve gulage, do 1956, ko so jih ukinjali, je bilo v njih in v izgnanstvu več kot 28 milijonov ljudi, umrlo jih je vsaj deset milijonov. Med najhujšimi so bila taborišča na območju Kolime, 2600 kilometrov dolge reke v Sibiriji. Zima je trajala do osem mesecev, na delo – delalo se je od enajst do šestnajst ur – v rudnik premoga, zlata, srebra, kositra ali v gozd je bilo treba pri kakršni koli temperaturi, razen pri minus šestdesetih stopinjah Celzija. Termometra delavci niso potrebovali. »Če se od mraza spusti megla, to pomeni, da je minus štirideset; če pri izdihu zašumi, pa še ni težko dihati, je minus petinštirideset; če je dihanje glasno in opazno loviš sapo, je minus petdeset. Če temperatura pade pod minus petinpetdeset, pljunek zmrzne v zraku,« opisuje Šalamov.

Podaljševanje kazni

Šalamov, rojen v Vologdi v severnem delu evropske Rusije, je obiskoval Moskovski tekstilni inštitut in pravno fakulteto v Moskvi, ko so ga pri dvajsetih (leta 1929) aretirali v ilegalni tiskarni pri tiskanju Leninovega Pisma kongresu (že na smrt bolni Lenin se je zavzel, da partija ostane enotna, ter predlagal zamenjavo Stalina) in ga kot »družbeno nevaren element« obsodili na tri leta težkega dela v taborišču na severnem Uralu. Po vrnitvi v Moskvo je pisal za sindikalno časopisje, leta 1937 pa so ga zaradi širjenja »trockizma« poslali na Kolimo, od koder se je vrnil 1953. Sprva so ga tja poslali za pet let, a so mu vmes kazen podaljševali zaradi »protisovjetske propagande«, v katero je spadala tudi izjava, da je nobelovec Ivan Bunin, protikomunist in emigrant, dober pisatelj, zaradi katere ga je prijavil sotaboriščnik. V taborišču je bil Šalamov do leta 1951, še dve leti pa je ostal na Kolimi kot svobodnjak in delal v zaporniški bolnišnici kot sanitejec. Zakaj Kolime po preteku kazni ni zapustil, obstajata dve razlagi: po eni zato, da je zaslužil za pot domov, in po drugi zato, ker mu oblasti niso dovolile takojšnje vrnitve.

Eden najboljših ruskih piscev

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal med letoma 1954 in 1965, v knjigi, ki jo je izdal Modrijan, so na skoraj osemsto straneh združene tri knjige kratkih zgodb, ki so izvorno izšle posamič. Ne gre za taboriščno literaturo, kakršno poznamo, še najbolj po Aleksandru Solženicinu. Šalamov, ki je napisal tudi druge knjige in precej dobrih pesmi, prav zaradi Kolimskih zgodb velja za enega najboljših ruskih piscev 20. stoletja in v opisovanju taboriščnega življenja v nekem smislu prekaša precej bolj znanega nobelovca Solženicina. Solženicin je žel večjo svetovno slavo, ker so ga na Zahodu kot emigranta bolj poznali in se je o njem več pisalo, ker se je angažiral proti totalitarizmu in ker je imela njegova literatura tudi politično sporočilo. Šalamov se ni spogledoval z Zahodom, še več, v pismu Literaturnaji gazeti je napisal, da tiskanje njegove proze zunaj Sovjetske zveze ni potrebno. »Sem pošten sovjetski pisec, moja individualnost mi ne dovoljuje, da bi aktivno sodeloval v družbenem življenju.«

Pekel

Ali je na svoje pisanje res gledal zgolj kot na umetnost ali pa se je po prestani torturi kljub rehabilitaciji leta 1956 do konca življenja bal, da ga bo krvnik znova zagrabil, je težko reči. Vendar slednje ni izključeno glede na gotovo poškodovano psiho in načeti duh in glede na to, da ga je njegova domovina v času življenja držala na stranskem tiru in ga ima tam še vedno. Vsa njegova proza, v kateri prevladuje taboriščna tematika, je v domovini izšla šele po njegovi smrti, večinoma leta 1989, pred tem pa je krožila v samizdatu in se že v sedemdesetih letih prevedena pojavila tudi na Zahodu. Kolimske zgodbe so bile v Londonu objavljene leta 1987, svetovna uspešnica so postale leta 1981 po nagradi francoskega Pena. 
V njih pisatelj ne moralizira, temveč ravnodušno in neredko celo z ironijo slika kolimski pekel, portrete taboriščnikov, upravnikov, stražarjev, njihove nravi, razčlovečenost, ki ti edina lahko pomaga preživeti. Umirali so taboriščniki – od mraza, lakote, pretepanja, zgaranosti, bolezni –, pokončevali so se med seboj in pokončevali so jih njihovi nadrejeni in oblast je ubijala šefe, tudi ustanovitelje taborišč, ko niso bili več vredni zaupanja. Kot molitev so ponavljali mračni taboriščni pregovor: »Umri ti ­danes, jaz bom pa jutri.«

Čustva umrejo

Močno stilizirana pripoved z umetniško vrednostjo ni avtobiografija, čeprav v vsaki zgodbi pod različnimi imeni nastopa avtobiografski pripovedovalec. In ni priročnik, kako se upirati terorju, temveč je priročnik, kako ohraniti življenje in na kaj se opreti, ko ni upanja, ali, kot je dejal avtor, to so »nasveti človeku, kako naj se obnaša v sodrgi«. Knjiga je dokumentarna – resnični so liki in prizori –, opisi pa so literarne in filozofske mojstrovine, ki jih lahko ubesedi le literarno nadarjen človek, ki je prišel do življenjskega dna, od koder se ni nameraval vrniti, in o človeku ve prav vse. Pripoved je nevtralna, kajti čustva so umrla v taborišču, pripovedovalec je z bolečino sprijaznjen, kot da je svet ustvarjen za človekovo trpljenje. Taboriščnik hoče, da čustva, duh in zavedanje umrejo, saj le tako lahko preživi. Zato v takem peklenskem svetu ni etike in morale. Za Šalamova so taboriščne izkušnje v celoti negativne... človek se samo poslabša, medtem ko je bil Solženicin v svojem pisanju tudi didaktičen in je menil, da je taborišče tudi moralno očiščujoče. Šalamov je imel Solženicinovo literaturo za nesodobno, sam se je imel za dediča modernizma z začetka 
20. stoletja in je zavrnil Solženicinovo ponudbo, da bi sodeloval pri pisanju knjige Otočje Gulag.

Narava rahločutnejša 
od človeka

Šalamov v enakem tonu pripoveduje o krvnikih in sotrpinih, na katere se v ničemer nisi mogel zanesti, in medtem ko je izgubil vero v človeka, je v žival in v rastlino ni. Z nežnostjo opisuje psico Tamaro, ki jo je sotaboriščnik našel v tajgi in jo vzel s seboj, ali ruševje, pritlikavi sibirski bor, ki raste tam, kjer se stikata tajga in tundra. Po njem so vedeli, kdaj bo zapadel sneg, kajti zimzeleno igličasto ruševje je pred tem poleglo svoje veje, in ko je ruševje vstalo, so vedeli, da prihaja pomlad, četudi je sneg še v trimetrski plasti prekrival zemljo. »Narava je v občutjih rahločutnejša od človeka,« je zapisal Šalamov.

V nasprotju s poetičnimi opisi divje narave so opisi z delovišč stvarni. Šalamov je delal kot gozdar v tajgi, kjer drevesa živijo šeststo let in zrelost dosežejo šele pri tristo letih. Podirati velikanska drevesa, vleči in nositi hlode je bilo težaško delo, kdor ni zmogel, so ga nadzorniki in sotaboriščniki tepli, za nedoseganje norme so jim zmanjšali ali odvzeli že tako pičlo hrano. Še huje je bilo kopati v rudniku, kar je Šalamov prav tako počel, kjer so se prsti in dlan oblikovali po lopati in krampu. Ko zaporniki niso mogli več zdržati, so si odrezali prste, roko, nogo, požirali izpljunke tuberkuloznih bolnikov, samo da bi prišli v bolnišnico in se spočili. Šalamovu so zadnja leta kot enemu redkih izbrancev dovolili šolanje za sanitejca in po opravljenih izpitih je delal v zaporniški bolnišnici, kar je bilo na Kolimi sanjsko delo.

Potaboriščno trpljenje

Vendar se agonija po prestani kazni ni končala. Številni kaznjenci, kar opisuje tudi Šalamov, imajo za najtežji čas svojega življenja »potaboriščno brezpravje, potaboriščno tavanje, ko se jim v vsakdanjem življenju ni posrečilo doseči ustaljenosti – tiste ustaljenosti, ki jim je pomagala preživeti v taborišču«. Številni, ki niso prenesli potaboriščne prostosti, so si vzeli življenje. V Šalamovih zgodbah liki trpijo vse življenje, za taboriščnika ni prave svobode in še manj sreče. Tatovi, goljufi, posiljevalci, morilci so se na prostosti hitro znašli, celo zaporniška etična merila so prenesli v to življenje, skupnost jih je sprejela. Drugače je s »sovražniki ljudstva«. Tudi Šalamov je na prostosti nadaljeval življenje in ga končal podobno kot njegovi liki. Pogosto so se jim družine odpovedale. Pri Šalamovu ni bilo tako. Imel je majhno hčer, ko so ga zaprli, žena Galina mu je napisala na stotine pisem na leto. On je leto po vrnitvi uničil njun odnos in se razšel z njo ter odraslo hčerko, česar mu ta ni odpustila. Kakor je napisal v eni od zgodb: »Ljubezen se ni vrnila k meni. Ah, kako daleč je ljubezen od zavisti, od strahu, od jeze. Kako malo ljudje potrebujejo ljubezen. Ljubezen pride takrat, ko so se vsa človeška čustva že vrnila. Ljubezen pride zadnja..., pa se sploh vrne? ... Sočutje do živali se vrne prej kot sočutje do ljudi.«

Končal kot njegovi liki

Čez tri leta se je Šalamov poročil z Olgo in se od nje po desetih letih ločil, ko je spoznal Iraido Sirotinsko, svojo poznejšo literarno skrbnico. Pred odhodom v dom za starejše leta 1979 jo je prosil, naj stopi v stik z njegovo prvo ženo, ker si je želel, da bi skupaj napisala knjigo. Irina je to zavrnila. V dom je šel hudo bolan, skoraj gluh in slep, izgubil je koordinacijo gibanja. Od tam so ga po dveh letih premestili v psihiatrično ustanovo, čemur se je upiral. Ko sta ga po dveh dneh obiskali prijateljici, je umiral. Potožil je, da ga ne hranijo in ne zdravijo.

Če literatura lahko vpliva na človeka in ga spremeni, so Kolimske zgodbe gotovo taka literatura. Šalamov v to ni verjel. Dejal je, da se uničevanje iz leta 1937 lahko ponovi in da tega literatura ne more preprečiti, lahko pa nas na to grozo pripravi. Varlam Šalamov (1907–1982), ko je bil že na prostosti. Ostanki taborišča ob reki Kolima, kjer je Šalamov preživel petnajst let. Foto Marta Nováková »Če temperatura pade pod minus petinpetdeset, pljunek zmrzne v zraku,« opisuje Šalamov.