Tiskane izdaje
Ideal uspešnega sodobnega človeka je ekstrovertiranec. Takšen, ki rad nastopa, je zgovoren, egocentričen, glasen. Za ekstrovertirance velja, da so pametnejši, da imajo več prijateljev in da so uspešnejši. Za tiste, ki so introvertirani, se včasih zdi, da ostajajo na margini družbe. Introvertiranost ter vsi njeni odtenki, od občutljivosti do zadržanosti, danes veljajo za drugorazredne lastnosti in opisujejo ljudi, ki so razočarani ali depresivni. Skoraj že patologija, ki jo je treba zdraviti z antidepresivi. Ampak ni bilo vedno tako.
Ne ostajati na obrobju
Ameriška avtorica Susan Cain je introvertiranka, kot otrok se je rada igrala sama in veliko je brala. Bila je sramežljiva in ni rada nastopala pred drugimi. Začela se je spraševati, zakaj naša kultura tako podcenjuje introvertirane ljudi, ter se za sedem let vrgla v raziskovanje. Nastala je izjemna knjiga Tihi, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu (Mladinska knjiga, prevod Aleš Učakar).
Cainova je ugotovila, da je introvertiranost dragocena lastnost, da pa morajo introvertiranci včasih premagati strah in stopiti pred javnost, se zavzeti za svoja stališča in ne ostajati na obrobju, saj so njihove vrline za vsako družbo izjemno dragocene. Za vase zaprte osebe je pomembno, da se trudijo uresničiti svoje potenciale, da jih ne poteptajo glasnejši in močnejši. Tudi sama je premagala strah in se naučila nastopati v javnosti. Njeno predavanje na TED si je do zdaj ogledalo skoraj deset milijonov ljudi. Kar dobro za sramežljivko, ki se je vedno držala bolj zase in je ves čas zardevala.
Kdo je kdo
Carl Gustav Jung je leta 1921 objavil knjigo Psihološki tipi, v njej je uveljavil izraza introvertiranost in ekstrovertiranost kot osrednji komponenti osebnosti. Introverti so usmerjeni v notranji svet in občutja, ekstroverti pa v zunanji svet. Prvi si polnijo baterije v samoti, drugi okoli sebe ves čas potrebujejo ljudi in ne znajo biti sami. Analize kažejo, da so introverti bolj občutljivi, da jih bolj kot druge pretresejo lepa simfonija, roman, slika. Imajo zelo močno vest in občutek krivde.
Največje izume človeštva so v resnici ustvarili tihi in premišljujoči ljudje: Darwin, Einstein, Proust, Orwell, Gandhi ... Znali so se uglasiti z notranjim svetom in črpati iz zakladov, ki so jih našli tam. Kljub temu spoznanju so vse najpomembnejše institucije sodobnega življenja oblikovne tako, da delujejo timsko, ne omogočajo samote in kontemplacije. V šolah učence spodbujajo, naj se učijo v skupinah, kar je lahko problem za sramežljive in introvertirane učence, saj jih drugi otroci kaj hitro označijo za čudake in jih izločijo. Idealen učenec za učitelje je ekstrovertiran učenec. Podobno je kasneje na delovnih mestih – menedžerji cenijo glasne ljudi in skupinsko delo, zato nastajajo pisarniška okolja brez sten in brez tišine, ki omogočajo tekmovalnost in temeljijo na komunikaciji.
Osebnost
Videz je postal pomembnejši od vsebine. Vrline, kot so delo, junaška dejanja, ugled, moralnost, poštenost, ki bi lahko izboljšale svet, nenadoma niso bile več v modi. Pomembno je postalo, da si očarljiv, privlačen, zapeljiv, egocentričen in energičen. Tako je še danes. Politik je lahko povsem brez vrlin, pomembno je le, da je simpatičen in prepričljiv. Nekaj čisto drugega, kot je bil recimo Abraham Lincoln, ki ni bil nadarjen govorec ali ekstrovertiranec, bil pa je izjemno pošten, odločen in visoko moralen mož.
Prestolnica ekstrovertiranosti
Cainova je obiskala univerzo Harvard, saj se tam šolajo najpomembnejši svetovni voditelji, direktorji največjih korporacij in bank na svetu. To so ljudje, ki v času globalizma zelo verjetno vplivajo na naše življenje in tega se niti ne zavedamo. To so tisti, ki so skuhali svetovno krizo, ki skrbijo za to, da bo v sladkih pijačah čim več sladkorja, tisti, ki obljubljajo, da je prihodnost v gensko spremenjeni hrani. Bi lahko bili drugačni? Harvard je prestolnica ekstrovertov, je ugotovila avtorica knjige. Tam ambiciozni študentje hodijo zravnano in ponosno, tam ni ekstravagance, vsi so komunikativni in energični. Harvard ni univerza za introverte, saj v realnosti vedno bolj velja, da se ljudje prebijejo na pomembne položaje zato, ker znajo dobro govoriti, ne pa zato, ker bi imeli dobre ideje.
A vendar Cainova ugotovi, da je med uspešnimi predsedniki uprav kar veliko introvertov. Kakšne so lastnosti dobrih direktorjev? Ni nujno, da so karizmatični, in nič hudega, če so bolj zaprti vase, saj se pomembne odločitve sprejemajo v ožji skupini ljudi in ne pred množicami. Raziskave kažejo, da najuspešnejših direktorjev ne odlikuje ognjevitost ali karizma, temveč skromnost in odločnost, povezana z neomajnimi profesionalnimi odločitvami. »Da bi preobrazili velika podjetja, ne potrebujemo gigantskih osebnosti. Potrebujemo voditelje, ki ne gradijo svojega ega, temveč družbo, ki jo vodijo,« piše Cainova.
So krivi geni ali okolje?
Mnogi introvertiranci so veljali za čudaške otroke. Šolski sistem, kot smo zapisali, jih ne razume. Zato so v očeh učiteljev ali sošolcev veljali za lene, počasne, romantične, za otroke, ki se ne znajo skoncentrirati in raje strmijo skozi okno, namesto da bi poslušali predavanje. A ker so radi veliko sami že v otroštvu, razvijajo svojo domišljijo, ki jim kasneje koristi pri kreativnosti. Vendar zato, ker so veljali za marginalce, do svojih talentov težko razvijejo neki pozitiven odnos, zato so mnogokrat boleče nesamozavestni in potrebujejo okolje, ki jih spodbuja in jim daje pogum.
Zakaj so eni bolj odprti navzven, drugi pa se raje potapljajo v notranjost? Nam je temperament usojen? Največkrat je na delu več dejavnikov, od genov do okolja in delovanja hormonov, in seveda je tu še naša volja. Jerome Kagan, eden največjih razvojnih psihologov 20. stoletja, je na primer preučeval emotivni in kognitivni razvoj otrok. Že pri štirimesečnih dojenčkih je lahko napovedal, ali bodo postali introvertirane ali ekstrovertirane osebnosti. Delal je eksperimente in opazoval, kako so se otročički odzivali na različne dražljaje: hrup, posnete glasove, dotike, ples različnih predmetov okoli njihovih glav. Dvajset odstotkov otrok se je burno odzvalo na dražljaje, štirideset je bilo mirnih in tihih, štirideset odstotkov pa jih je bilo nekje vmes. Visoko reaktivni dojenčki, tisti torej, ki so bili ob dražljajih bolj aktivni, so čez leta najverjetneje zrasli v tihe in vase zaprte najstnike, senzitivneje so se odzivali na dogajanje okoli njih. Bolj ravnodušni dojenčki so postali ekstrovertiranci.
Kar celo poglavje v knjigi je posvečeno zadregi in zardevanju. Zakaj nastajata? Sramežljivi ljudje ta dva pojava sovražijo, saj ju ne morejo nadzorovati. Zdi se jim, da izpostavljata njihove slabosti, odkrivata njihove slabe točke, jih delata še bolj ranljive. Čeprav gre, kot pravijo psihologi, pri obeh primerih za moralno čustvo, ki je dobro, avtentično, včasih celo čudežno in se ga ne smemo sramovati.
Ker se skozi knjigo ves čas pojavljajo zgodbe o Gandhiju, je tudi njemu posvečen del poglavja. Avtorico zanima, kako je lahko ta mož, ki je bil sramežljiv in ni rad nastopal pred množicami, spremenil politično pot svoje domovine. Zanima jo tudi, kaj je natančno mislil Gandhi, ko je dejal, da lahko na nežen način streseš svet. Gandhi je znal sprejemati pravilne kompromise in njegov boj ni bil pasiven, kot ga označujejo danes, ampak ga najbolje opisuje indijska beseda satjagraha, ki pomeni trdnost v iskanju resnice. Oziroma, kot je dejal ta drobni vegetarijanec: »Moja plahost je bila moj ščit in varovalo. Dovolila mi je, da sem rasel. Pomagala mi je, da sem laže razločil resnico.«
Nasveti staršem
Cainova na koncu ponudi nekaj nasvetov staršem, ki imajo vase zaprte otroke. Kako jih vzgajati v svetu, ki jih ne sliši? Nekateri starši namreč nimajo potrpljenja z njimi, saj si želijo, da bi bili njihovi otroci takšni kot vsi drugi, ne pa da bi v svoji okolici veljali za čudake. Nekateri posežejo celo po antidepresivih, s katerimi pitajo majhne otroke, kot opisuje avtorica knjige. Ampak nekaj je jasno – medsebojni odnosi osrečijo vse ljudi, tudi introverte, vendar ti dajejo prednost kakovosti pred količino in s tem ni nič narobe. Predvsem je treba te otroke spodbujati, da delajo stvari, ki jih veselijo, in ne pričakovati, da bodo takšni kot ostali otroci. Če so plašni, jih spodbujajte, naj bodo samozavestni, naj stvari povedo na glas, naj se ne bojijo drugih otrok. »To so umetniki, misleci in inženirji naše prihodnosti.«
Ljubezen je bistvena, družabnost je neobvezna. Knjiga uči, da imajo introvertirani ljudje v sebi toliko talentov, toliko dobrih stvari, ki pa jih zato, ker se bojijo izpostavljati, morda nikoli ne razvijejo, in to je narobe. Svet bi bil boljši, če bi bili občutljivci glasnejši.
Introvertiranci se moramo znati umestiti v pravo luč, zato nam Cainova svetuje, naj se umetniško izražamo, sprejmemo različne naloge, s katerimi se izpostavimo, in naj se že končno enkrat opogumimo in javno nastopamo. »Svoj prosti čas preživljajte, kot si želite, in ne tako, kot si želijo drugi.« Če želite za silvestrovo ostati sami doma, to še ne pomeni, da ste čudak.
Introvertirani in ekstrovertirani ljudje so severni in južni pol temperamenta. A vendar znamo zelo dobro shajati drug z drugim in se celo privlačimo. To je lepa in pomembna knjiga. Avtorica meni, da se moramo drug od drugega veliko naučiti.
Kot je dejal že Carl Gustav Jung: »Srečanje dveh osebnosti je podobno stiku dveh kemičnih snovi; če med njima pride do reakcije, se po njej obe spremenita.«
