Tiskane izdaje
Švedski pesnik Tomas Tranströmer, letošnji Nobelov nagrajenec, vsako jutro sede za klavir in odigra nekaj skladb. Odkar ga je leta 1990 zadela kap, lahko uporablja le levo roko. Preostanek dopoldneva posluša klasično glasbo. Tako je bilo tudi 6. oktobra letos, ko je zazvonil telefon.
S tajnikom Švedske akademije Petrom Englundom, ki lavreatom po telefonu sporoča, da so prejeli Nobelovo nagrado, je govorila njegova žena Monica Bladh. Tranströmer govori težko in tako nerazločno, da njegove besede interpretira žena. Povedala je, da je bil izredno presenečen, saj nagrade ni pričakoval, vendar je je bil zelo vesel.
Med prvim kratkim pogovorom, ki so ga na dan razglasitve nagrade posneli doma, je Tranströmer
v glavnem igral klavir. Monica Bladh je odgovarjala na vprašanja in le enkrat ni povsem pravilno interpretirala njegovih misli, zaradi česar je moral poseči vmes. Zdaj ga skrbi, kako bo opravil z vsemi, ki bodo hoteli govoriti z njim. Za človeka, ki ni najbolj pri zdravju in ima dobrih osemdeset let, to ni lahko.
Tranströmer pravi, da je pisanje poezije še najbolj podobno sanjarjenju budnega. »Pesem, ki jo napišem, ni nič drugega kot sanje, ki jih buden spravim na papir. Sanje in poezija prihajata od istega človeka. Lahko rečem, da imam s sanjami pravo ljubezensko razmerje. Spat odhajam kakor na zabavo, prebujanje pa je skoraj vedno razočaranje,« je zapisal. Svoje stanje po bolezni primerja z violino, na katero nihče ne igra.
Na Balkan po navdih
Tranströmer se ukvarja s književnostjo od leta 1954, ko je objavil zbirko sedemnajstih pesmi. Skupaj je napisal kakšnih dvesto pesmi, veliko jih je tudi prevedel v švedščino, hkrati pa se je kot psiholog poklicno ukvarjal z mladoletnimi prestopniki. Rad je potoval, za nekaj pesmi ga je navdihnilo potovanje po Balkanu, pisal pa je tudi o zgodovini Baltika. Kritiki njegove pesmi opisujejo kot modernistične in ekspresionistične, za katere so značilni preprosti opisi vsakodnevnih dogodkov v naravi in skoraj mistični pogled na univerzalna razmišljanja človeškega uma.
V slovenščini sta pri Študentski založbi izšli dve njegovi zbirki: Napol dokončana nebesa (1998) v prevodu Maje Caserman in Skrivnosti na poti (2010) v prevodu Mite Gustinčič Pahor, ki predstavljata njegovo zbrano delo. Leta 1998 je prvič obiskal Slovenijo in navezal tesne stike z našimi pesniki. Ponovno je bil v Sloveniji leta 2007, z ženo Monico pa sta ves čas ohranjala stike
s slovenskimi pesniki.
Za mnoge presenetljiva izbira
Čeprav so Tranströmerjeve pesmi prevedene v več kot petdeset jezikov, drugje večinoma ni tako znan, zlasti ne v ZDA. Temu primerni so odzivi v medijih, ki v glavnem objavljajo, da je nagrada dokaj presenetljiva glede na njegov obrobni status v književnih krogih in javnosti, da pa je hkrati zaslužena. Tako na primer nemški mediji pišejo o pogumu Švedske akademije, da je nagradila zunaj države malo znanega pesnika, ki je za povrh še domačin. Akademija si tega ni upala storiti od leta 1974, ko sta si nagrado razdelila Šveda Harry Martinson in Eyvind Johnson, ki sta bila tudi sama člana akademije. Tistega leta so bili med nominiranci tudi Graham Green, Saul Bellow ter Vladimir Nabokov, in ko je bila podeljena nagrada skoraj neznanima Švedoma, so bili odzivi v javnosti siloviti kot morda še nikoli. Martinsona so ti pritiski zlomili in si je skušal s škarjami vzeti življenje.
Ko so najbolj znanega nemškega književnega kritika Marcela Reicha Ranickega prosili za komentar o letošnjem nagrajencu, je dejal: »Nimam pojma, kdo je ta pesnik, in ne verjamem, da si je zaslužil nagrado.« Sicer je v nemščino prevedenih kar nekaj nagrajenčevih pesmi, Ranicki pa slovi po ostrem jeziku. Nekoliko eksotični izbori švedske akademije mu vedno gredo v nos, še posebej je bil ogorčen, ko je nagrado dobila Avstrijka Elfriede Jelinek. O Orhanu Pamuku, prav tako nobelovcu, je dejal: »Turška književnost me ne zanima.«
Kdo?
V ZDA so vest o nagrajencu pospremili z besedo: Kdo? Vseeno pa je bila njegova poezija deležna tudi pozitivnih odzivov v slogu, da gre za Ingmarja Bergmana poezije, in le nekaj ur po razglasitvi je bila njegova zadnja pesniška zbirka, ki je bila v angleščino prevedena leta 2006, na Amazonu med dvajsetimi najbolje prodajanimi knjigami.
Poezije ne nagrajujejo prav pogosto. Doslej se pri podeljevanju Nobelovih nagrad za literaturo še ni zgodilo, da bi med dvema nagrajenima pesnikoma preteklo toliko časa. Pred tem je nazadnje nagrado dobila poljska pesnica Wisława Szymborska leta 1996.
Prvih šest Nobelovih nagrad za književnost so dobili pisatelji, Giosuè Carducci je bil leta 1906 prvi nagrajeni pesnik. Na Tagoreja je bilo treba čakati do leta 1913.
