Tiskane izdaje
Aleksander Zorn v spremni besedi k najnovejši pesniški zbirki Toneta Kuntnerja ugotavlja, da imamo ob Podoranih sanjah opravka z že tretjim avtorjevim prispevkom v zakladnico slovenske domoljubne pesmi, pri tem pa še zapiše, da Kuntnerjevi verzi tokrat izraščajo iz »korenin tradicije in razočaranj sodobnosti«.
Tej oceni vsekakor kaže pritrditi; v vseh petih konstitutivnih ciklih Podoranih sanj se namreč oglaša spoznanje, da se je zlata doba – ali vsaj njena obljuba, vsebovana v slovenski pomladi – pred našimi očmi preobrnila v svoje železno nasprotje.
Dandanes tako živimo v blatnem času, v katerem [s]ovraštvo rojeva sovraštvo, v katerem obvladuje ljudi pohlep / in brezsrčno kovanje profitov, v katerem smo nekdanje svetle skupnostne ideale oskrunili, zblatili in zatajili. Korenine tega položaja pa Kuntnerjeva pesem po vsem sodeč prepoznava v dejstvu, da Slovenci v poosamosvojitvenih letih nismo mogli ali hoteli razčistiti s svojo (polpreteklo) zgodovino, to je, da nismo znali »priti čez reko, omadeževano z bratsko krvjo«.
Kolikor torej pričujoča zbirka ekscese neoliberalnega, globaliziranega in tehniziranega kapitalizma vzročno-posledično povezuje predvsem s smrtno živimi usedlinami slovenskega povojnega boljševizma, se precej udobno prilega znanim političnim stališčem in ocenam, ki že dokaj let pomembno strukturirajo slovensko javno življenje.
Tu je seveda mogoče reči, da se pesem pač vselej rojeva v dvogovoru s časom in prostorom, sredi katerega nastaja, toda lepo zveneče besede, kot so bratstvo med brati, kruh ljubezni, jare sanje, dom resnice, pravice, časti, zvestoba src, starožitne idealitete, skratka, s katerimi se Podorane sanje navsezadnje zoperstavljajo svetu, na katerega se nanašajo, se mi vendarle zdijo odločno prekratke.
V desetletjih, ki prihajajo, bo, hočeš nočeš, potrebno odgovoriti na problem globalnega segrevanja, na problem poglabljajoče se razredne razslojenosti, vojn, lakote ter političnih, ekonomskih in ekoloških beguncev, na problem vsakovrstnih genetskih manipulacij, na problem sistematičnega državnega in, po vsej verjetnosti, tudi korporativnega nadzora nad našimi zasebnimi življenji.
To so vprašanja, ki se v pravem pomenu besede tičejo človeštva v celoti, na njih je slej ko prej mogoče odgovarjati le s planetarno-univerzalistične perspektive in v tem smislu se mi zdi belo-modro-rdeč odgovor, ki ga ponujajo Podorane sanje, brezupno naiven. Pred ponorelim svetom se menda ni mogoče rešiti z umikom v svojo dolino, z zaklinjanjem ranocelne moči matere zemlje in opevanjem kmečke domačije, kjer je posameznik z vsemi stvarmi in rečmi še vedno na ti.
Današnji svet preprosto nima nikakršnega posluha za tovrstne tradicije in se jih, preverjeno, tudi boji ne. – Ko torej v pesmi Vsaka resnica preberemo, da [p]ogubno resničnost / živimo vsi, / ki ne živimo sanj, tedaj se velja spomniti, da mora biti ta, ki hoče sanjati, nujno vselej pogreznjen v spanec. Zdi se mi, da ga bodo Kuntnerjeve Podorane sanje vanj zazibale le še nekoliko globlje.
Tone Kuntner: Podorane sanje. Celjska Mohorjeva družba, spremna beseda Aleksander Zorn, Celje 2013, 86 str., 18 evrov.
