Nabavna politika slovenskih knjižnic: slalom med kakovostjo in potrebami bralcev.

Ko smo na slovenske splošne knjižnice naslovili preprosto vprašanje o razmerju med zahtevnejšo in lahkotnejšo literaturo, smo padli v krog težkih besed; »strokovna priporočila, standardi, poslanstvo knjižnic, potrebe okolja«... Vsemu temu v knjižnicah rečejo nabavna politika in ta niti malo ni ­enostavna.

Tako je že na prvem naslovu. Ministrstvo za kulturo, pristojno za splošne knjižnice, katerih ustanoviteljice so občine, spremlja delo in delovanje knjižnic, to pa mora potekati ob upoštevanju strokovnih priporočil ter finančnih, kadrovskih in drugih omejitev.

Na istem naslovu smo izvedeli, da je nakup knjižničnega gradiva za javne knjižnice povsem avtonomna naloga, ki jo morajo knjižnice izvajati strokovno ter skladno s kriteriji, ki jih določijo v dokumentu o nabavni politiki knjižničnega gradiva.

Razmerje med kakovostno in popularno literaturo nikjer ni določeno, je pa določeno, da morajo knjižnice skrbeti zlasti za aktualnost in prilagojenost gradiva potrebam okolja. Te potrebe pa so seveda različne: kulturne, izobraževalne, informacijske, raziskovalne in socialne.

»Statistika izposoje in drugi podatki (število prireditev za otroke in mladino...) niso bili finančna stimulacija za določanje višine sredstev za delovanje knjižnic,« pojasnjujejo na ministrski službi za stike z javnostjo.

Vesna Horzen, predsednica Združenja splošnih knjižnic, meni, da je politika nabave knjižničnega gradiva ena od najpomembnejših v okviru poslanstva splošnih knjižnic. »Podatek, da smo v splošnih knjižnicah našteli več kot devet milijonov obiskov letno, dokazuje, da je nabavna politika splošnih knjižnic v službi javnega interesa: pride iz javnosti in je usmerjena v javnost.«

Horzenova celo poudarja, da so različne nabavne politike dodana vrednost, kajti posamezne zbirke se združujejo v skupno zbirko knjižničnega gradiva vseh slovenskih splošnih knjižnic in se tako prav zaradi različnosti pomembno dopolnjujejo.

»Dolgoletne razprave o nabavni politiki slovenskih splošnih knjižnic najbolj spodbujajo profitni interesi založnikov. Knjižnična stroka ves čas dokazuje, da je nabavna politika eno najbolj urejenih področij,« dodaja Horzenova.

Ker knjižnica odgovarja različnim javnostim, od financerjev, založnikov, zakonskih predpisov... do uporabnikov, je vsaka odločitev o nakupu po njenem mnenju vsaj sedemkrat pod kritičnim očesom.

Tudi Zveza bibliotekarskih društev Slovenije knjižnice podpira pri izoblikovanju lastne nabavne politike. Predsednica zveze Sabina Fras Popović poudarja, da gre za strokovno usmeritev knjižnic, ki zaradi rebalansa proračunov utegne biti omejena in knjige med prvimi žrtvami racionalizacije in varčevanja.

Kako poteka izbira gradiva?

V Knjižnici Bena Zupančiča Postojna so k pomembnim kriterijem pri izbiri naslovov prišteli sodobnost vsebin in literarno kakovost, reference, kakovost izdelave, zastopanost vsebin v dosedanji zbirki, stopnjo povpraševanja. »Cena nas ne bi smela ovirati, pomembna je kakovost, zato bomo še naprej kupovali kakovostno gradivo, seveda pa bodo pomagala tudi priporočila,« pravi direktorica Taja Gornik-Baraga.

Letos bo v tej knjižnici poudarek na vseh vrstah gradiva za učenje tujih jezikov in nakupu turističnih vodnikov, posebna skrb bo posvečena gradivu za otroke in mladostnike ter naslovom domoznanskega pomena za občini Postojna in Pivka. O razmerju med zahtevnejšo in lažjo literaturo ni enoznačnega odgovora. Sicer dajejo poudarek predvsem kakovosti, vendar prisluhnejo tudi članom, ki si želijo brati priljubljene avtorje.

V največji slovenski knjižnici, v Mestni knjižnici Ljubljana, se pri vsakem odkupu vprašajo, ali izpolnjujejo poslanstvo za vse vrste uporabnikov. »Knjižnica se ne postavlja zgolj v vlogo oblikovalke izbranega okusa in visokih estetskih kriterijev uporabnikov, ampak je tudi v vlogi servisa – ponudbe, ki jo uporabniki pričakujejo. Med obema mora krmariti, knjižnice pa si glede tega prilaščamo kompetenco o samostojni in pravilni presoji,« pojasnjuje direktorica Jelka Gazvoda.

Pri izboru gradiva v MKL upoštevajo, kako se novo delo vklaplja in dopolnjuje knjižnično zbirko, ali je vsebina predstavljena primerno uporabi v knjižnici, ali je delo dovolj relevantno in predstavljeno na sodoben način za ciljno publiko, kako ugleden je avtor...

Eden od pomembnih kriterijev je tudi povpraševanje uporabnikov. Jelka Gazvoda pri tem poudarja, da MKL ne kupuje zgolj književnosti, ampak tudi veliko strokovne literature. Po naslovih celo za osem odstotkov več, kot se pričakuje po veljavni zakonodaji, in to zato, ker ljudje tako literaturo iščejo.

V knjižnici Antona Tomaža Linharta Radovljica so pozorni zlasti na slovensko izvirno ustvarjalnost, na ustrezen delež zahtevnejše literature in drugega gradiva, »klasičnih«, reprezentativnih, nagrajenih ali kako drugače uveljavljenih del in avtorjev domače in svetovne ustvarjalnosti, načrtno iščejo gradivo in informacije, s katerimi bodo dopolnili domoznansko zbirko, pojasnjuje Rudi Meden, v knjižnici zadolžen za nabavo gradiva. Za potrebe nakupa spremljajo ponudbo na trgu knjig in drugega gradiva, sledijo dogajanju v lokalnih skupnostih in povpraševanju v stikih z uporabniki.

V Mariborski knjižnici so se v zadnjih letih intenzivno ukvarjali prav z nabavno politiko in nastal je obsežen dokument za dobro in kakovostno izvajanje nabavne politike z vsemi elementi (poslanstvo, viri financiranja, razrez sredstev za nakup knjižničnega gradiva...) in kriteriji za izbor gradiva (renome avtorja, urednika ali založnika, zahtevnostni nivo informacij, novosti...). Pomočnica direktorice Slavica Rampih pojasnjuje, da so se v knjižnici intenzivno ukvarjali z identifikacijo uporabnikov in njihovimi potrebami.

Zadovoljiti uporabnika?

In kako so uredili razmerje med kakovostno in trivialno literaturo? »Že pred leti smo korenito zmanjšali nakup trivialne literature (posameznega naslova ne kupimo za vsako enoto v mreži), hkrati pa smo ob velikem povpraševanju bili prisiljeni skrajšati izposojevalni rok. Tudi strokovnjaki po svetu si niso enotni, ali je treba zagotavljati predvsem kakovostno zbirko ali v celoti pokrivati potrebe uporabnikov, zato je resnica nekje vmes,« meni Rampihova. V knjižnici imajo zato zaposlene strokovnjake, ki z občutkom krmarijo med obema skrajnostma.

Dr. Silva Novljan, svetovalka za splošne knjižnice v pokoju, ki je lani pripravila raziskavo Navadna knjižnična zbirka o nakupu gradiva v javnem interesu, je prepričana, da splošne knjižnice tako pri nas kot po svetu uporabnike nagovarjajo tudi tako, da jim z nakupom popularne literature kažejo pripadnost.

»Izbranih vsebin knjižničnega gradiva ne moremo vselej ovrednotiti, da podpirajo nadarjenost in razvijajo posameznikovo ustvarjalnost, kot to določa nacionalni program za kulturo.«

Na to po njenem kaže poudarjanje knjižnic, da kupujejo »tudi« naslove s seznamov subvencioniranih knjig, bralnih značk, obveznega branja, da upoštevajo kriterije ministrstva za kulturo, na to kaže omejen odnos knjižnic do strokovnih področij, ki ga pogojuje pričakovano manjše zanimanje uporabnikov, pa tudi povečana količina izvodov »lahkotnejšega« leposlovja.

Novljanova izstopajočo družbeno odgovornost zaznava v načrtih knjižnic, ki poročajo o vztrajnem povpraševanju po zahtevnejšem branju ali pa zaradi pomanjkanja denarja zmanjšujejo število izvodov nekakovostnega leposlovja. »To seveda pomeni, da bodo morale uporabnike usmeriti k drugim naslovom v knjižnični zbirki.«

Mitja Čander, dolgoletni knjižni urednik, publicist, zdaj programski direktor EPK, meni, da bo kriza dokončno zamajala v zadnjem desetletju prevladujoč koncept, ko so knjižnice preferirale lahkotnejšo literaturo, češ da z njo lažje pritegnejo članstvo.

»Več prebranih trivialnih knjig nam bo v času negotovosti pomagalo podobno kot nadaljevanke na komercialki. Knjižnice imajo priložnost za notranje očiščenje, na daljši rok nujno za preživetje.« Podobno razmišlja Novljanova: Odstiranje pogleda je lahko le dobro, za knjižničarje in uporabnike!

Na Javni agenciji za knjigo RS (pod katero knjižnice sicer ne sodijo), pravijo, da so splošne knjižnice velik kupec z javnim denarjem in pomembno sooblikujejo bralno kulturo pri nas, prav tako tudi podobo slovenske knjižne ponudbe. »Zato je agencija na kongresu založnikov spodbudila nastanek delovne skupine založnikov in knjižničarjev, kjer se lotevajo teh vprašanj, obenem je strokovni javnosti omogočila podrobnejšo seznanitev z zelo dobrim nizozemskim modelom oskrbe javnih knjižnic,« pojasnjuje direktor JAK Slavko Pregl.

Zadovoljno članstvo, 
prepričano nečlanstvo

Iz raziskave med člani, uporabniki in neuporabniki splošnih knjižnic Združenja splošnih knjižnic (objavljena je na spletni strani združenja) je razvidno, da so uporabniki s knjižnicami kot tudi z delom knjižničarjev v povprečju zadovoljni oziroma zelo zadovoljni. Dobra polovica sicer storitve splošne knjižnice uporablja prek otrok, v bistveno manjši meri tudi prek partnerja.

Največ neuporabnikov ocenjuje, da jih k uporabi splošnih knjižnic ne bi spodbudilo nič, ker so prestari oziroma bolni, ali pa imajo premalo časa.

Zelo malo neuporabnikov pozna izposojo igrač, pa tudi dostop do digitalne knjižnice. Anketiranci so glede družbenih koristi splošnih knjižnic zelo pozitivno naravnani. Skoraj vse naštete koristi so ocenili s povprečno oceno, višjo od ocene štiri na petstopenjski lestvici. Anketiranci se strinjajo, da splošne knjižnice prispevajo k razvijanju bralne kulture in dvigovanju izobrazbene ravni v skupnosti.

Med naštetimi prihodnjimi usmeritvami splošnih knjižnic so anketiranci najbolj naklonjeni izboljšanju storitev za uporabnike s posebnimi potrebami, izboljšanju ponudbe informacij o zgodovini domačega kraja, boljšemu informiranju javnosti o ponudbi, izboljšanju pomoči pri izposoji gradiva in večjemu izboru knjižnega in ostalega gradiva.

Zanimiv je podatek, da se anketirancem zdi najmanj pomembna ponudba elektronskih in zvočnih knjig ter storitev prek mobilnih telefonov. Velika večina vprašanih je prepričana, da se morajo splošne knjižnice tudi v prihodnje financirati z javnim denarjem.

Sicer pa Združenje splošnih knjižnic pripravlja novo strategijo razvoja, ki bo diagnosticirala prednosti in pomanjkljivosti delovanja slovenskih splošnih knjižnic ter oblikovala cilje nadaljnjega razvoja. Pripravo dokumenta je podprlo tudi ministrstvo za kulturo.