Tiskane izdaje
Redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete je posvetil knjigo Jožetu Jurančiču, predvojnemu komunistu, ki je v italijanskem taborišču na Rabu po kapitulaciji Italije organiziral dva tisoč taboriščnikov, ki so razorožili italijanske karabinjerje brez ene same smrtne žrtve, na Golem otoku pa zaradi zavestnega spodbujanja nezaupanja in sovražnosti med zaporniki ni mogel okrog sebe dobiti niti treh ljudi. Po aretaciji leta 1949 je dve leti in pol preživel v samici brez vsakršne osebne higiene (umivanja, striženja, svežega perila …) in z nenehnim fizičnim in psihičnim maltretiranjem.
V pogovoru s Petrom Vodopivcem v Novi reviji št. 39–40 je spregovoril o tem, kako so mu nekoč uprizorili celo njegov pogreb: »Nekoč popoldne so mi zaigrali pogreb, moj pogreb, kar je trajalo približno dve uri. 'Prireditev' so mi predvajali po zvočniku, ki je bil pritrjen nekje v stropu. Pogreb z žalnimi govori, vojaško godbo, s strelom salv. 'Pogrebno slovesnost' je spremljal poseben 'radijski reporter', ki je z občutenimi besedami poročal o krsti, ki jo vozijo na lafeti in spremljajo vojaki z nasajenimi bajoneti, o tem, kako za krsto stojijo svojci: žena (po vojni sem se vnovič poročil) in sinovi (vse po imenih), Miha Marinko kot zastopnik vlade in CK in še mnogi drugi. To je bil dolg in pretresljiv scenarij.«
Na Vodopivčevo vprašanje, kako je to sprejemal, odgovarja: »Bil sem vajen najrazličnejših psihičnih in fizičnih pritiskov in včasih sem se kar zasmejal, saj sem vedel, da me v vratih celice, skozi lino, stalno spremljajo oči in opazujejo, kako 'predstava' deluje name.«
Dvajset tisoč informbirojevcev
O obstoju Golega otoka, Svetega Grgurja, Bileće, Stare Gradiške in še kakšnega povojnega zapora oziroma taborišča, v katerih so bili zaprti informbirojevci, med katerimi so bili tudi generali, ministri, španski borci in predvojni komunisti, ki so bili po razhodu med Titom in Stalinom leta 1948 razglašeni za staliniste, se dolgo »ni vedelo« in se o tem ni pisalo. V literaturi sta se téme Golega otoka, seveda z ustrezno »odmevnostjo«, lotila Branko Hofman v romanu Noč do jutra in Igor Torkar v delu Umiranje na obroke (oba leta 1984), Jezerniku pa je uspelo napisati delo, ki ga je Adam Michnik v poljski izdaji knjige (prevod je objavljen tudi v slovenski izdaji) označil za »najprimernejši komentar k najznamenitejšim dosežkom 'taboriščne literature': Solženicinu in Šalamovu, Borowskemu in Herling-Grudzińskemu«.
Prve kaznjence so na Goli otok pripeljali že leta 1948, ko je bil otok še res »gol«. Z leti so ga uredili v »dostojno« taborišče, v katerem so imeli tudi gledališče, knjižnico in kinopredstave. Farsično je, da so bili nad ureditvijo ponosni tako pazniki kot taboriščniki. Po uradnih podatkih je bilo na Golem otoku med julijem 1949 in letom 1953, ko se je taboriščni režim zaradi Stalinove smrti precej spremenil na bolje, 11.611 internirancev, od tega 870 žensk, ki so jih prvič poslali tja leta 1950. Do leta 1958, ko so tja prišli kriminalci, je šlo skozi taborišče 20.000 informbirojevcev, po neuradnih podatkih pa še več.
»Samo preiskava je večna«
Glavni namen »kazensko-popravnih domov« je bila prevzgoja dejanskih in namišljenih informbirojevcev v spet poštene komuniste, zveste partiji in Titu. Smoter prevzgoje je bilo poniževanje in razčlovečenje internirancev, kajti le ponižani bo lahko vstal kot prenovljen, boljši, drug človek. Za to so bila dovoljena vsa sredstva, od fizičnega kaznovanja, od katerega je bil najhujši »špalir«, ko so zaporniki neusmiljeno pretepali novince ali neupogljivo »bando«, večkrat tudi do smrti, do psihičnega, pri katerem je mogoče na prvo mesto postaviti zapovedan molk in nenehno podaljševanje preiskave, čeprav je bil zapornik že obsojen.
»Vse je v duhu dialektike, vse se spreminja, samo preiskava je večna!« Predvsem je bilo pomembno prevzgojno sredstvo »družbenokoristno delo« (kot v nemških in italijanskih taboriščih, ki so jih okusili številni golootokaši in jih označili za lažja, kot je bil Goli otok). Delo je bilo po kazenskem zakoniku »temeljni prevzgojni ukrep«, gesli partije pa: »Delu čast in oblast« in »Ne vzgajajo samo ljudje, velik vzgojitelj je tudi delo«. Zato drobljenje kamenja s kamni, prenašanje kamna na en kup in nazaj, zidanje kamnitih vrhov, zajemanje peska iz morja z vilami ...
Skupni kraj
Grozljivo je, da so kaznjenci v želji, da bi čim bolj dokazali svojo vrnitev na pravo pot, »revidirali«, zagnano pretepali in ovajali sojetnike, svojce in prijatelje in si pri tem marsikaj izmišljali. Vodstvo taborišča jim je pustilo proste roke, samo pa se je opralo vsakršne krivde za razmere. Taborišče je delovalo po načelih nekakšne samouprave, nekateri celo trdijo, da je bil to Kardeljev preizkus delovanja poznejše samoupravne družbe, drugi pa, da je bilo vse skupaj priprava na ustvarjanje poznejše farizejske družbe, saj so zaporniki bili prisiljeni »govoriti tako, kot ne misliš«.
Emil Weiss, eden od številnih slovenskih zapornikov (bilo jih je 555), je v neobjavljenih spominih zapisal: »Ni modreca, ki bi znal razložiti, kaj vse zmore človek v lageraški stiski; najgrše podlosti se ne ustraši, da na račun drugih rešuje svojo kožo ... da se ohrani, životari, upa iz dneva v dan z enim samim namenom – pokazati operativcem: 'sagledao sam', 'u sebi razkrstio sa prošlošću' – 'ko psuje nekomu mater i istinski želi pomoči drugome, koji još nije sagledao sebe i uočio zločine, koje je učinio'«.
Tragedijo informbirojevcev med prestajanjem kazni in njihovo usodo po izpustitvi (nenehen nadzor in bojazen, da bi postali »dvomotorci«, se pravi, da bi še drugič prišli na Goli, zavezani k strogemu molku, več jih je po izpustitvi naredilo samomor, niso dobili službe ...) danes težko razumemo, kljub morebitni takratni dejanski sovjetski nevarnosti. Bi pa bilo prav, na kar opozarja tudi Jezernik, da bi vse države naslednice nekdanje Jugoslavije zmogle toliko pietete, da bi Goli otok skupaj uredile kot spominski kraj, čeprav žalostnega spomina. Tudi to je namreč naša dediščina.
