Turkizne platnice Gregorčičevih Poezij

Povod za tale zapis je nova izdaja Gregorčičevih Poezij pri Mohorjevi družbi. Gre za eno največkrat in v največjih nakladah ponatisnjenih slovenskih knjig. Za fenomen, ki se je začel leta 1908 in še traja.

Ker je z Gregorčičem bistveno povezan tudi fenomen domoljubne poezije, je nova izdaja hkrati lepa priložnost za bežen pogled na tovrstno pesnjenje nekoč in danes.

A najprej si zasluži nekaj besed »ljudska izdaja« Gregorčičevih Poezij. V resnici je ljudska, in kot takšna je bila daljnega leta 1908, dve leti po pesnikovi smrti, tudi zamišljena. Takrat so se pri Mohorjevi družbi v Celovcu, naši tedanji največji in ljudstvu namenjeni založbi, odločili, da bodo iz treh zvezkov Gregorčičevih Poezij (izšli so v letih 1862, 1888 in 1901) sestavili eno, reprezentativno, takšno, ki bo dosegla sleherni slovenski dom (Mohorjeva je pač imela mrežo naročnikov po celotnem slovenskem ozemlju) in v njem stregla ljubezni do Gregorčiča.

Vedeti je treba, da je bil že pred smrtjo in zlasti po njej najbolj priljubljen slovenski pesnik. Da, bolj kot Prešeren. Ta je sicer že bil na pol mitološka figura, toda bil je predvsem pesnik izobražencev, ljudstvo je zanj vedelo in ga spoštovalo, bralo pa je raje Gregorčiča, ki je s poezijo – veliko pesmi je takoj ponarodelo – segal v srca, kajti z zvočno spevnostjo in poetično idiomatiko je idealno ustrezala preprosti ljudski predstavi o »lepi pesmi«.

Ko je Gregorčič umrl, je bil narodna zvezda, danes morda primerljiva samo s Tino Maze (primerjava je zagotovo deplasirana, toda v smislu količinske prepoznavnosti dokaj natančna). Pesnikovega pogreba 26. novembra 1906 se je udeležila celotna Soška dolina z Gorico vred, prišli so tudi častilci iz osrednje Slovenije; poročevalci so si bili enotni, da se toliko ljudi na Slovenskem ob nekem dogodku še nikoli ni zbralo.

Poezije v osemdeset tisoč izvodih

Vse to so seveda pri Mohorjevi dobro vedeli, kar najbolje dokazuje ambiciozen projekt, o katerem so slovenske založbe kasneje, in zlasti je tako danes, lahko samo sanjale: osemdeset tisoč izvodov! Knjigo je uredniško pripravil Gregorčičev mlajši pesniški in duhovniški tovariš Anton Medved (1869–1910), ki je prispeval tudi poljudno spisan Predgovor s kratko biografijo (Pesnikovo življenje), ilustracije pa je prispeval tedanji založbin likovnik Anton Koželj (1874–1954); tudi te risbe, narejene v slogu ljudsko zmehčane secesijske dekoracije, premore jih skoraj vsaka tretja ali četrta pesem, so bistveno prispevale k priljubljenosti in prepoznavnosti te ljudske knjige.

Posebno poglavje, zelo zanimivo, je ideološko ozadje tega podviga, kajti Gregorčič je bil za janzenistično katolištvo, kot vemo, sporen avtor, in Anton Medved, ki tudi ni bil kakšen velik frajgajstovski radikalec, se je precej namučil, da je knjigo sestavil tako, da je bil Gregorčič kolikor toliko cel, nadrejeni kleriki, Mohorjeva je (bila) pač katoliška založba, pa za silo pomirjeni. O vsem tem ozadju kulturnega boja v sedanji izdaji Poezij na kratko poročata pisca redakcijskega poročila Jože Faganel, direktor sedanje Celjske Mohorjeve družbe, in teolog dr. Marijan Smolik.

Toda poglavje o kulturnem boju sodi v drugo zgodbo, ob novi »ljudski« izdaji Poezij pa je treba povedati še to, da gre za že osmo izdajo pri Mohorjevi, še bolj pomembno pa je vedeti, da gre v vseh primerih za faksimile izvirnika iz leta 1908. Posebna zanimivost je bila takrat in je danes rokopis pesmi Mojo srčno kri škropite.

Pred nami je torej faksimile izbora več kot sto let starih Gregorčičevih Poezij, likovni izgled je povsem enak, materiali, na katerih je faksimile natisnjen, pa so seveda novejši; platnice so turkizno zelenomodre, v barvi Soče. Še ena razlika je: originalna izdaja je premogla omenjeno nezaslišano visoko naklado, sedanja, osma po vrsti, premore tisoč izvodov; kar je za sedanje čase prav tako veliko.

Kri naša te pojila bo ...

Temeljni interes naročnikov in kupcev Gregorčičevih Poezij je danes zagotovo drugačen, kot je bil pred sto leti. Če je takrat za pesnika, ki se ga je že držal sloves »goriškega slavčka«, vladal živ interes, kajti imeti doma pesnika, o katerem so vsi govorili in ga recitirali po čitalnicah, je bila tako rekoč narodna dolžnost – je danes ta interes najbrž omejen na željo, imeti doma pač faksimile neke znamenite slovenske knjige.

Zlasti pa si je nemogoče predstavljati, da bi imele danes enako emotivno in celo mobilizacijsko moč pesmi, ki so takrat razvnemale srca slovensko čutečih ljudi, seveda ne samo na Primorskem. Pesmi, kot so Domovini, Na potujčeni zemlji, Velikonočna, Naš čolnič otmimo, Bratje v kôlo se vstopimo!, Naš narodni dom, Bratom Čehom, zlasti pa seveda temeljne tri, v katerih je pesnikova načelna domovinska drža izražena skozi njegovo »srčno kri«.

To so pesmi Mojo srčno kri škropite, V pepelnični noči in seveda Soči – himna lepoti naravne pokrajine, prepojena s preroškim tragosom, ki se je udejanjil najprej v veliki vojni, nato pa še v času italijanske zasedbe Primorske.

Ni si težko predstavljati, kakšen emocionalni naboj so v obeh situacijah premogli znani verzi: Tod sékla bridka bodo jekla, / in ti mi boš krvava têkla: / kri naša te pojíla bo, / sovražna te kalíla bo! Prav tako si lahko mislimo, kakšno tolažilno in mobilizacijsko moč med izseljenimi ali pod Italijani trpečimi Primorci so imeli zaključni verzi »pepelnične« pesmi: Le vstani, vbôrni národ moj, / do dánes v prah teptán, / pepelni dan ni dan več tvoj, / tvoj je – vstajenja dán!

Naprej zastava Slave

Nihče pred Gregorčičem in ne za njim se ni tako popolno zlil z nacionalnim čutenjem Slovencev kot on. Seveda je bila ta srečna točka identifikacije povezana z razvojem slovenskega narodnega vprašanja v drugi polovici in na koncu 19. stoletja.

Gregorčič je idealno ubesedil emotivno vsebino, ki je poganjala tudi politični program Zedinjene Slovenije; malo kasneje, ob prvi svetovni vojni in po njej, pa se je njegova poezija v veliki meri prekrivala z občutkom narodne katastrofe zaradi izgubljenega zahodnega ozemlja. Primorci so ga imeli za svojega, a so jim ga uspešno »kradli« tudi vsi drugi Slovenci na Kranjskem in Štajerskem.

Toda če je Gregorčič prvi med domoljubnimi pesniki, kar dokazuje predvsem založniška odisejada njegovih Poezij, to ne pomeni, da slovenska domoljubna lirika nima drugih in drugačnih močnih žarišč. Splošno znano dejstvo je, da je zaradi zgodovinskih okoliščin literatura na simbolni ravni zastopala odsotno državo.

Zato se je slovenska literatura 19. stoletja, zlasti poezija, močno angažirala na področju narodnega vprašanja; in v skladu s tem je domoljubno pesništvo najširše prepoznaven in konsenzualno sprejet slovenski pesniški žanr predprejšnjega in prve polovice prejšnjega stoletja. To pomeni, da je ta žanr organski del vseh posameznih pesniških opusov od prvega umetnega avtorja (Valentin Vodnik in njegovo Dramilo rojakom) pa vsaj do Otona Župančiča (Duma, Veš, poet, svoj dolg) in Kajuha (Slovenska pesem).

Vmes je treba omeniti vsaj največje pesniške narodotvorce: Prešerna, ki ima s Sonetnim vencem in Krstom pri Savici absolutno dominanten položaj, pa Simona Jenka, ki je s podobami katastrofičnega in hkrati bojevitega slovenstva (Slovenska zgodovina, Samo, Naprej, Adrijansko morje) podžigal nacionalno zavest (za razliko od »srčnega« Gregorčiča bolj na idejno deklarativni ravni), in zagotovo tudi Alojza Gradnika, ki je s tovrstno poezijo izražal skrb za usodo poitalijančene Primorske, zlasti njegovih rodnih Brd.

A kot rečeno: pri vseh slovenskih pesnikih do konca druge vojne (narodnoosvobodilno pesništvo pa je sploh posebno, v Evropi enkratno poglavje literarnega domoljubja) obstaja močna komponenta domovinske poezije. Pravzaprav je med vsemi večjimi pesniki v tem pogledu izvzet samo »melanholični« Murn.

O bogatih in pomensko zelo različnih dosežkih tega žanra se je mogoče poučiti v edini tovrstni strokovno pripravljeni antologiji Kje, domovina si, ki sega od Vodnika do danes; sestavil jo je France Pibernik, izdala pa Celjska Mohorjeva (2009).

Ne dam Slovenije ...

Seveda, domoljubno pesništvo je znamenje predmodernega časa. Na Slovenskem je ta čas zamaknjen in je bistveno povezan s formiranjem nacije navznoter in oblikovanjem državnega okvira navzven. Po drugi vojni sta bila oba pogoja le za silo izpolnjena, a vsekakor dovolj, da je v duhovni prostor relativno silovito vstopil pesniški modernizem.

Za domovinsko liriko je to pomenilo, da je postala predmet ironije, torej negativ avtentičnega angažmaja, in ta pojav se je najbolj strnjeno in tudi škandalozno odmevno udejanjil v Šalamunovi Dumi 1964; verz Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu pove (skoraj) vse.

A to ne pomeni, da so domoljubna čustva v poeziji povojnih desetletij v celoti ugasnila. So se pa iz deklarativne, bojevite in izpovedno neposredne dikcije umaknila v ponotranjenje (zlasti v intimistični poeziji) ali se transformirala­ v estetizacijo pokrajine, tudi v njeno čutno použivanje. Ta proces je bil zagotovo najuspešnejši v poeziji Toneta Pavčka, ki sta jo močno obarvala duhovna kolorita Dolenjske in obalne Primorske. Poseben pojav je vznik poosamosvojitvene domoljubne poezije pri Tonetu Kuntnerju, ki je slovenski »pomladi« posvetil že štiri knjige; gre za izrazito osamljen in zato toliko bolj opazen pesniški angažma.

Še ena značilnost poosamosvojitvenega časa, tudi aktualnega, je, da so se domoljubna čustva začela razraščati tudi zunaj klasično pojmovane poezije, predvsem v narodno-zabavni in pop glasbi. Pravzaprav so narodnjaki ta žanr gojili že prej, gre za legitimni del njihovega folklornega imidža, znotraj popularne glasbe pa je to dokaj nov pojav, ki brenka bolj na nacionalistična kot na nacionalna čustva.

V večini primerov gre za plevel. Prav v času pisanja tega članka sem na prvem programu nacionalnega radia naletel na »verze«, ki so se zataknili v ušesu: Ne dam Slovenije, / to biser življenja je, / to je tvoje in moje vse ... Če k temu dodamo Festival slovenske domoljubne pesmi, ki ga je v Kočevju že dvakrat pripravila najbolj domoljubna politična stranka, tedaj dobimo situacijo, v kateri se Gregorčičevo domoljubje sprevrača v zarobljeno rodoljubje.