Tiskane izdaje
V klubu Daktari pri Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer že nekaj časa pripravljajo komorne dogodke različnih zvrsti, so včeraj brali in nekaj malega zaigrali.
Do branja in koncerta: Lupinc-Škof-Saksida je prišlo ob priliki proslavljanja druge zbirke kratkih zgodb Andreja Lupinca Umetne muhe in druge laži. "Duša je res duša, da je danes prišel, da bo razložil, kako je mogoče izdati tako škandalozno knjigo," je začel Janez Škof nagovarjati urednika Zdravka Dušo, krivega za izdajo druge knjige iz serije muhastih z naslovom Umetne muhe in druge laži (ter bajke izpod gladine in pripovedke z dna) Andreja Lupinca. Duša iz CZ, "ene majhne enote znotraj (še vedno neprodane) Mladinske knjige" se tudi sam ni mogel načuditi, kako je lahko "sploh v roke prijel neke ribiške štorije, ki so se daljšale vsakič, ko sem avtorja prosil, da naj jih skrajša". Se naprej čudil, kako je lahko sprejel avtorja, ki ne spoštuje boga, ker so ribe bog, ne spoštuje niti Slovencev ...
Vendar, Duša priznava, da je Lupinčev pripovedovalski navdih tako barvit in močan, da je fino, da sta izdani že dve knjigi. Dve muhi na dva maha. In tako naprej se je razvijal hec, padla je pesem Pastirica žgance kuha, nato je Škof prebral eno zgodbo ("niso črtice, so dooolge zgodbe!"), pa Žiga Saksida pesmi, pa spet Škof in tako nekako hudomušno se je vse skupaj zaključilo s haiku poezijo. Na Japonskem je včasih tudi suša.
Andrej Lupinc, filmski in televizijski snemalec, občasni direktor fotografije in režiser ter ljubiteljski pisatelj, je ljubitelj dobre hrane, kratkih cigar, cvička in muharjenja, bivši alternativec, zdaj pa podpornik uporniškega mainstreama. Je avtor različnih neumnosti.
