Tiskane izdaje
Delo Petdeset odtenkov sive britanske avtorice Erike Leonard James zahteva pozornost predvsem zaradi bliskovitega uspeha: od fanzinovske e-knjige do globalne tiskane uspešnice z neverjetno naklado in zaslužkom. Uspeh je tolikšen, da so jo nemudoma prevedli v številne svetovne jezike, tudi v slovenščino.
Knjiga je s štiridesetimi milijoni prodanih izvodov, prodanimi avtorskimi pravicami v 37 držav in dvema knjižnima nadaljevanjema postala globalni fenomen, o čemer med drugim priča tudi to, da so v Hollywoodu že odkupili pravice za film. Morda se zdi logično, da je nekakšni novodobni pravljici o mladem bolj kot ne povprečnem dekletu, ki sreča svojega princa na belem konju, situirani v Seattlu ter začinjeni z eksplicitnimi seksualnimi prizori v sadomazohističnem imaginariju, pot do uspeha tako rekoč tlakovana že vnaprej.
Toda prav literarna obdelava takšnega uspeha ne upravičuje. Že na ravni motiva in zapleta je Petdeset odtenkov sive problematično delo. Okvir je klišejsko, skoraj naivno fantazmatski: bogat sedemindvajsetletnik Christian Grey, ki vodi veliko korporacijo, se zagleda v dokaj povprečno dekle, študentko angleške književnosti Anastasio Steele, podobno kot ona od njunega prvega srečanja goji »metuljčke v trebuhu«. To idilično sliko mlade zaljubljenosti poruši njegova perverzna seksualna naravnanost. Od Anastasie namreč zahteva, da se mu v sadistični spolnosti povsem podredi. Kaj vse takšna dominacija prinaša, gospod Grey formalizira v pogodbi, ki naj bi preprečila nesporazume med obema strankama.
Problem tega zapleta, ki bi v kontekstu erotične ali pornografske literature lahko deloval celo intrigantno, je v tem, da iztirjena in škandalozna spolna praksa gospoda Greya ni niti iztirjena niti škandalozna – v skrajnem primeru gre za vezanje rok, preveze čez oči in blago šeškanje z bičem. Uporaba perverznih pripomočkov raznih vrst tako ne predvideva bolečine, krvi, ničesar, kar bi zares prestopilo meje običajne spolnosti – če kaj takšnega, kot je navaden seks, sploh obstaja.
Avtorica kot perverzno deklarira nekoliko začinjeno spolnost, ki se odvija na ozadju stroge monogamnosti. Greyeva pogodba je namreč konservativen dokument, v katerem ni nič zares nezaslišanega, razen same konservativnosti, četudi poskuša avtorica skozi prvoosebno besedičenje glavne junakinje izpostaviti prav sporna nagnjenja glavnega junaka, kar tvori jedro konflikta med protagonistoma.
Borni poskusi psihologizacije
Pri klišejski fantazmatski zgodbi z neprepričljivim zapletom je poleg tega težko spregledati neizrazit, pravzaprav slab slog, ki temelji na ponavljanju enih in istih fraz pri opisu spolnega občevanja (»Razletela sem se na tisoč koščkov.«) in na klišejskih označbah razmerja (»kot Ikar letela preblizu sonca«). Če k temu prištejemo še neumestne opise blagovnih znamk prestižnih objektov, kot so avtomobili, ure, dizajnerski čevlji in celo spodnjice, knjiga epske dolžine skoraj šeststo strani deluje kot slabo prikrita marketinška akcija.
Pravzaprav lahko v tem intenzivnem posvečanju dragim znamkam in opisih življenja enega odstotka ljudi (gospod Grey je med drugim lastnik helikopterja in letala, ki ju seveda tudi pilotira) podvomimo o resničnem motivu ljubezenskih naprezanj glavne junakinje, ki so – kot kaže njena fascinacija nad privilegiji premožnih – vse prej kot ljubezenske narave.
Simptomatičen je tudi naslov knjige, ki aludira na dvopomenskost besede »grey«, tj. izraz za sivo, obenem pa priimek moškega junaka. Naslov nas torej poskuša prepričati, da je glavni junak kompleksen, oseba psihološke globine, ki je povsem nedoumljiva in nepredirna. Borni avtoričini poskusi psihologizacije Greyeve dozdevne sprevrženosti – vzrok zanjo je seveda nesrečno otroštvo – zgolj podčrtujejo enodimenzionalost moškega lika.
Podobno enoznačen lik je gostobesedna Anastasia, pa tudi knjiga kot celota ne dopušča branja na različnih ravneh. Pravzaprav je njen naslov napačen zgolj v števniku, v izbiri barve pa še kar ustrezen – pri tem preobsežnem delu lahko govorimo kvečjemu o enem samem odtenku sive.
