V pokrajini jambov Milana Jesiha

Lahkoda, nova Jesihova zbirka: Kako naj se bralec znajde v razkošni galeriji podob in dogodkov?

Objavljeno
24. marec 2014 14.36
Posodobljeno
24. marec 2014 20.00
 Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Pesnik, ki je pred več kot štiridesetimi leti zapisal verz Titu vdan nategnem Mississippi, malo kasneje priznal Vse ljubó sem zakopal v spomin, čez petnajst let zaskrbljeno potožil Ne vem, če bom sploh znal povedati, a skoraj hkrati zanesljivo ugotovil Vse hkrati je in hkrati se izmika:/sliko prekriva, sliko zriva slika, je svojo zadnjo zbirko zaključil z verzom Tu boljši šele sploh začel bi pesem.

Poezija Milana Jesiha si je pridobila enak status, kot ga je imela pred leti Menartova ali Minattijeva in ga imajo danes opusi Svetlane Makarovič, Tomaža Šalamuna in Toneta Pavčka. Rahlo različni publiki je skupno to, da vsi na daleč prepoznajo verze »svojega« avtorja.

Rečeno v medijskem jeziku: gre za pesnike, ki premorejo popularnost. Jesihova se je začela z zbirko Soneti (1989; in se utrdila s Soneti drugimi, 1993), se nadaljevala z Jambi (2000) ter zbirkama Tako rekoč in Mesto sto (2007, 2008). Pred Soneti je Jesih objavil pet pesniških knjig, ki so bile znotraj modernistične srenje seveda cenjene, niso pa postale »ljudske« v modernem pomenu besede. Kolikor je o popularni naravi avtorske poezije danes sploh še mogoče in smiselno govoriti.

Se plima Jesihove prepoznavnosti z novo zbirko Lahkoda (Beletrina, Ljubljana 2013, 121 str., 19 evrov) nadaljuje? Zagotovo. Mogoče je celo reči, da se je dvignila više kot ob prejšnjih dveh knjigah. Mogoče je reči tudi to, da se motivika, ki jo naplavlja tukaj objavljena poezija, vrača k tisti iz časa Sonetov, prvih in drugih.

Več kot omembe vreden je še en podatek: v Lahkoda je 107 pesmi, to je dvakrat več, kot jih »gre« v običajno pesniško zbirko. Bralci Jesihove poezije imamo torej po daljšem času nekaj dela. To je dejavnost, ki jo opravljamo z veseljem, ni pa rečeno, da v vseh 107. primerih tudi z lahkoto.

Osvajanje z jambi

Tudi tisti, ki jih metrični sistemi eno figo brigajo, zagotovo vedo, da je Jesihova poezija po Sonetih (kjer je bilo to samo po sebi umevno) striktno zapisana jambskemu verzu. Torej verzu, ki temelji na dvozložni enoti (stopici), na izmenjavi nenaglašenega in naglašenega zloga.

Jambski verz sam po sebi seveda ni nič izjemnega, nasprotno, velja za eno najbolj razširjenih metričnih oblik v zahodni poeziji, kot enajsterec (se pravi pet jambov in pol) je postal domicilni verz soneta – toda izjemen je Jesih zato, ker ga je začel uporabljati tako dosledno.

V tem primeru gre za formo, ki se je zlila s pesnikom, z njegovim glasom; vse, kar ima povedati, pove z jambskim enajstercem, kar pomeni, da bralca nagovarja z melodijo, ki jo sliši kot Jesihovo; približno tako kot po glasbi prepoznamo velike skladatelje. Zdi se, da ni Jesih tisti, ki »uporablja« jamb, ampak je jamb tisti, ki si je, po Prešernu seveda, izbral Jesiha za svojo navzočnost v sodobni slovenski poeziji.

Jamb je tudi tisti, ki ohranja to poezijo v vizualno-grafičnem smislu znotraj tradicionalistične pesniške forme, zato je, urejena v štirivrstične kitice – ter za povrh opremljena z rimo in/ali asonanco – bralcu načeloma »domača«.

Hkrati je očitno, da avtor, v zadnji zbirki še posebej, enajsterec pogosto lomi, krajša, ga reducira na polovico ali manj predvidenih zlogov, a obliko štirivrstičnice ohranja. Tako se pač manifestira distanca do tradicionalne forme; da ne bi kdo mislil, da je pesnikova glavna vrlina »klasika«.

Postmodernistične iznajdbe

Jambski ritem je, skupaj z »brezbrižno« variantnostjo enajsterca, prvi del Jesihove ubeseditvene strategije. Drugi del – ki je pravzaprav prvi, oba pa sta obraza istega pojava – je povezan z estetskimi izhodišči, ki jih je prinesel postmodernizem in s katerimi se je pesnik srečal v osemdesetih letih, ko je zastavil Sonete. Razprava o postmodernizmu utegne biti precej kunštna in dolgočasna, tudi ne vemo natančno, kakšni so bili Jesihovi recepcijski rutuali (v teh rečeh je avtor precej zadržan), a neizpodbitni sta dve stvari.

Prva je ta, da je pesnik klasično izpoved, ki velja za primarni lirski akt, prevedel v pripoved o izpovedi, se pravi, da bralca ves čas opozarja, da to, kar bere, ni njegova, pesnikova »srčna kri« (če povemo z Gregorčičem), prav tako ne visoka poezija po meri (na primer) Baudelairovega simbolnega albatrosa, ampak je njegova pesem »zgolj« poročilo o različnih modusih človekovih subjektivnih dogodivščin, ki tudi v primeru, če so izražene prvoosebno, ne pričajo o osebi, ki jih izreka.

Ta postmodernistična gesta, izvedena v obliki pesnikovih metabralnih namigov – za vsak slučaj je za prvega poskrbljeno že v prvi pesmi te zbirke, ko v predpredzadnjem verzu med pomišljaji pravi: si izmišljujem, kakor zmeraj –, torej odganja identifikacijo s pesnikom in sploh poskrbi, da se bralec ne razkomoti v mimetični nasladi.

Takšno uravnavanje recepcije je potrebno zato, ker sledi nagrada. Prihaja kot še ena postmodernistična dobrina, ki jo je Jesih osvojil mimogrede (kolikor ni z njo sploh nečistoval že pred Soneti), prihaja kot simulaker – se pravi simulacija neobstoječe resničnosti. Ko je v resnici vse tako, kot piše, hkrati pa je čisto drugače ali pa sploh nikakor. Pesem je torej, če združimo oboje in poštempljamo z Jesihom, verzificirana izmišljija, ki ji je avtor iznašel izvirno slovensko ime, namreč lahkoda. Se pravi nemara, bržkone in morebiti.

V galeriji podob

Ta na prvi pogled nedolžna konstrukcija iz prislova in predloga odlično poimenuje pomen, za katerega v tej poeziji gre: stanje latentne potencialnosti, svet, ki tudi v fiktivni sferi nima zanesljivega statusa; lahko se pretvarja, torej simulira, da je produkt spomina, »v resnici« pa je čisti izmislek, igra domišljije.

To je svet subjektivnih projekcij nejasnega izvora, sanj, domišljijskih pokrajin, zgodovinskih, pravljičnih ali iz zgodovine umetnosti ukradenih prizorov, pa ljubko nesramnih inscenacij, dobrohotnih vizij, osebnih (najbrž) reminiscenc in kolektivnih seans. Vsaka pesem ima prizorišče in poanto. In pri vsaki se, kot rečeno, ve, da je njena natančna recepcija nezanesljiva, s tem pa je nesmiseln tudi postopek identifikacije.

Kako naj se bralec znajde v razkošni galeriji podob in dogodkov? Na primer pred prizoriščem, na katerem se zgodi meščanski škandal (Sprejem v salonu, slavni bariton); v katerem lovec zasleduje košuto, ta pa se spremeni v mikavno vilo, s katero najrajši prècej bi občeval (Vsi veste, kaj se jagru je zgodilo); v katerem kraljica jebeno kraljevsko srečo kolne (Kraljica se je zatrapala v paža); v katerem mati ugotovi, da je njen sin, nekoč poredni deček, zdaj mladi tujec za njeno mizo (Saj mame filozofov ponavadi); v katerem atej od soseda gleda prelepo dekle (če kdo ni videl leska njenih las, / naj o laseh navadi se molčati, pravi pesnik) in se za takšno kreacijo zahvaljuje Stvarniku (Pulover bel, z vijoličasto svetlo); v katerem se dečki na poti iz kina navdušeno poistovetijo s prihodom osvoboditeljev v majsko Ljubljano (Zanosne srčne muzike pijani)? – A dovolj, pri teh nekaj podobah moramo omagati in pustiti stoterico ostalih nedotaknjeno?

Lahkoda

Bralec, ki se poda v te jambske pokrajine, se mora najprej sprijazniti z izjemno zahtevno sintaktično napravo, kar Jesihova pesem že dolgo je; tukaj je beseda mojstrstvo premalo. Osvojiti mora nivoje in naklone pozicioniranja ter distanciranja od motiva.

Potem se mora srečati z novim, prenovljenim ali oblikoslovno spremenjenim besediščem; in se pri tem zavedati, da je Jesihova poezija verjetno najproduktivnejši jezikovni laboratorij na Slovenskem; slovenščina, ki prihaja iz njega, je najbolj inovativno študijsko gradivo za vse (digitalne) slovarske korpuse v nastajanju; in za pozne rodove.

Dejstvo, da so v Jesihovi poeziji na delu nekateri postulati postmodernizma, je sekundarno. Pomembneje je, ne samo za slovensko poezijo, da skuša ta lirika odgovoriti na vprašanje, kako je s pesništvom v pogojih metafizičnega nihilizma. Kaj naj ga sploh ohranja pri življenju? Jesihove pesmi so »zgodbe«, ki pričajo o zapleteni navzočnosti človeka v svetu, zgodbe-podobe, ki ohranjajo in razžarjajo kolektivni spomin.

In čeprav bralcu ne pustijo, da bi si jih razlagal s preprosto logiko zrcala, to ne pomeni, da ga ne morejo prizadeti. – Je to tisto, kar naj poezijo v času brez zanesljivega smotra ohranja za prihodnost? Lahkoda.