Tiskane izdaje
Od junija do maja naslednjega leta je leto časa.
Veliko in malo.
V tem času narod pesnikov napesni veliko, v zadnji tako zamejeni literarni sezoni menda kar okrog dvesto petdeset knjig.
Žirija Veronikine nagrade iz te množice izbere pet naslovov, do 27. avgusta bo odločila o letos prvem med prvimi.
Nagrada, ki jo Mestna občina Celje podeljuje od leta 1997, je po mnenju organizatorjev, predvsem tistega, ki si jo je »izmislil«, Jožeta Volfanda, klic poezije družbi in posamezniku, naj ji prisluhne.
Nagrada v svetu, ki hlasta zgolj za učinkovitostjo in uspehom, razumljenem le v materialnih kategorijah, po njihovem odpira srce in spominja na vredne zaklade, ki jih v hitrosti časa zlahka spregledamo.
Pravila o delu žirije določajo, da nominirance in lavreata izbirajo med pesniškimi zbirkami, ki so izšle v času od junija do vključno maja naslednje leto.
Zbirka mora biti napisana v slovenskem jeziku, izide lahko v Sloveniji ali v tujini, pri založbi ali v samozaložbi, izbori poezij in otroška poezija za Veronikino nagrado ne morejo kandidirati.
Letos je žirija, predseduje ji Urban Vovk (dr. Silvija Borovnik je zaradi prezasedenosti predsedovanje strokovni žiriji odložila), v njej bereta še pesnik Aleksander Peršolja in kritik Goran Dekleva, pretehtavala domet okrog 250 naslovov, na koncu pa je odločila, da nominira zbirke Andreja Brvarja Material (Študentska založba), Karla Hmeljaka Krčrk (LUD Literatura), Kristine Hočevar Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (Škuc, zbirka Vizibilija), Jurija Hudolina Čakanje revolucije in modrosti (KUD Apokalipsa) in Patricije Peršolja Gospodinjski blues (Pivec).
Na literarnem pogovoru v Mariboru je Andrej Brvar svojo pesniško zbirko označil kot netradicionalno, saj gre za pesmi v prozi. Poezija, kot je dejal, je zapustila verz kot ekskluzivni prostor svojega bivanja.
Njegova knjiga Material je odprto delo, vanj lahko vstopi bralec na vsaki strani, pa tudi za avtorja je delo v resnici nedokončano. Kajti v knjigi niso samo pesmi v prozi, knjiga je »skladišče življenjskega materiala, večinoma surovega, primarno pristnega, pripravljenega za morebitno nadaljnjo obdelavo«.
Tako avtor sam. Jaroslav Skrušný, pisec spremne besede, dodaja: »Gradivo Materiala je potemtakem zares totaliteta sveta in življenja, kot rad poudarja sam pesnik, to totaliteto pa je moč izreči le v skrivnostni, čezmerno presežni, diskurzivnemu logosu nenehno izmikajoči se in neizrekljivi govorici poezije …«
Karlo Hmeljak je nominiran za drugo pesniško zbirko, in sicer Krčrk. Knjigo je avtor namenil boju za ohranitev velike čitalnice študijskega oddelka v osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru.
Prostor, piše na uvodni strani, ki smo ga pred kratkim izgubili, je bil poleg drugega tudi za črke v tej knjigi ključen. Med slovenskimi športniki je Hmeljak, jadralec slovenske olimpijske ekipe, najbrž res najboljši pesnik. Njegova poezija, je zapisal literarni kritik, neprestano govori o tem, kako kriči. Avtor pa takole: »Pri športu preizkušaš lastne meje, pri pisanju poezije pa je nekaj podobnega, ko iščeš prave verze.
Gre za poskus, kako obremeniti jezik do njegovih lastnih mej. Svet je hrupen in kaotičen in mislim, da zmore poezija ta veter in ta hrup umiriti, ga utišati in obrniti v drugo smer.«
Kristina Hočevar je bila leta 2008 že nominirana za Veronikino nagrado, in sicer za pesniško zbirko Repki, tokrat jo je žirija nominirala za zbirko Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda.
Za pesnico kritika pravi, da je njena peta zbirka prelomnica v njenem pesniškem opusu (V pliš, Fizični rob, Repki, Nihaji), s pesniško drugačnostjo pa se umešča med vidne predstavnice sodobne slovenske poezije. Kritičarka Vanesa Matajc je zapisala, da v zbirki Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda »okus in zvok tega govora zaskomina, ne vzbuja ugodja.
Sopostavitve besed in razporejenost verzov v prostoru knjige odpirajo ambivalence in protislovja, glas telo pa se trga iz simbolnih identitet človeškega bitja, ko se ta znajde/izgublja v zrcalnem stadiju«.
Jurij Hudolin je bil nominiran za pesniško zbirko Čakanje revolucije in modrosti. Doslej je izdal več pesniških zbirk, med drugim Ljubezni, Govori ženska, Prividi nemirnega čudaka, Divjanje. Po besedah Marka Pogačarja je njegova nova zbirka trdno uokvirjena s svojim naslovom, razpeta je v paradoksu privida.
Revolucijo kliče na impulziven, eksploziven, vedno nekoliko elementaren način. Ob tem pa pričakovana modrost v svojem simbolnem arealu poudarja proces, nekaj, kar se postopoma in težko pridobi …
»Pesmi Patricije Peršolje so nekaj posebnega v slovenskem prostoru, so pesmi izjemne pripovedne in izpovedne moči z gospodinjami v glavni vlogi,« je zapisala v spremni besedi Zala Hriberšek.
Pesnica brez sprenevedanja in v sijajni izrabi jezika izpoveduje, da je gospodinjska vloga še vedno najpogostejša ženska vloga in da ženska »le ni tako zadovoljna s to vlogo, kot ji predpisuje prevladujoč maskulin diskurz«. Manca Košir pa ugotavlja, da pesnica pripoveduje pretresljive zgodbe žensk – posiljenih deklic, pretepenih žena, obupanih mater, revnih, utišanih, nemih.
Čeprav je avtorica doslej objavila predvsem zgodbe in pravljice, odmevi na njeno zbirko pravijo, da bodo pesmi pustile sledi. – Žirija za Veronikino nagrado je v sporočilu javnosti posebej navedla, da nominirana Patricija Peršolja ni v nobeni sorodstveni zvezi z žirantom Aleksandrom Peršoljo.
Zlatnik na dlani
V prvem delu letošnje podelitve Veronikine nagrade bo bral svojo ljubezensko poezijo Ciril Zlobec, nato pa bo organizator in pobudnik Veronikine nagrade, podjetje Fit media, podelil zlatnik poezije 2013, nagrado za življenjski opus, ki jo podeljujejo od leta 2005 – letošnji dobitnik je Niko Grafenauer, vsestranski ustvarjalec in intelektualec, v dlani se mu bo zasvetil »za pesniški opus, za prispevek k iskanju semantične igrivosti knjižnega jezika in za njegov prispevek slovenski kulturi«.
Literarni opus, so zapisali v utemeljitvi, ga uvršča med najpomembnejše literarne ustvarjalce v slovenski književnosti od pričetka šestdesetih let, ko je izšla njegova prva pesniška zbirka Večer pred praznikom (leta 1962). Po njej so izšle še zbirke Stiska jezika, Štukature, Pesmi (s Svetlano Makarovič in Tomažem Šalamunom), Palimpsesti, Izbrisi, Odtisi, Nočitve, več izborov, med drugim Samota, Vezi daljav, Dihindih, in najobsežnejši, Diham, da ne zaide zrak. Igor Grdina ugotavlja: »Niko Grafenauer je pesnik izjemne artikulacijske strogosti in miselne ostrine ... je pesnik eksistencialistov.
Stopnjujoča se ogolelost prostora, ledena čuječnost časa in neodvrnljiva vprašanja biti so dogajališča njegovega ustvarjalskega izročanja tukajšnjosti, zdajšnjosti in večnosti.« Doslej so zlatnik poezije prejeli Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Miroslav Košuta, Neža Maurer, Veno Taufer in Svetlana Makarovič.
