Tiskane izdaje
Kanadska pisateljica Alice Munro, ki so jo v četrtek nagradili z Nobelovo nagrado, je trinajsta ženska, ki je bila v 112 letih deležna tega najprestižnejšega in s skoraj milijon evri finančno najvrednejšega priznanja. Nagradili so jo za mojstrsko pisanje kratkih zgodb.
»Vedela sem, da sem nominirana, nisem pa pričakovala nagrade,« je za kanadske medije izjavila 82-letna Munrojeva, ki je tajnik Švedske akademije Peter Englund ni mogel priklicati po telefonu, da bi ji povedal novico. Pisateljico je o nagradi obvestila hči.
Zadovoljstvo z izbiro
Munrojeva je tudi prva Kanadčanka z Nobelovo nagrado za literaturo po Saulu Bellowu, ki je zapustil Kanado kot deček. Drugače kot lani, ko je Švedska akademija nagradila Kitajca Mo Yana in so nanjo leteli očitki o politični izbiri, kakor tudi v nekaterih prejšnjih letih, so letos v glavnem vsi zadovoljni, celo pisatelji, ki kolegom neradi priznavajo literarno vrednost. Da je bil z letošnjo izbiro zadovoljen Jonathan Franzen, ne preseneča, saj je znano, kako zelo jo ceni.
Med drugim je izjavil: »Ko berem zgodbe Alice Munro, se znajdem v položaju tihe refleksije in razmišljam o lastnem življenju: o odločitvah, ki sem jih sprejel, o stvareh, ki sem jih ali jih nisem naredil, o tem, kakšna oseba sem, o neizogibnosti smrti. Munrojeva je ena od peščice pisateljev – nekaterih živih, večinoma pa mrtvih –, ki jih imam v mislih, ko pravim, da je književnost moja religija.«
Nad nagrajenko je navdušen tudi Salman Rushdie, ki je povedal, kako se je mučil pri sestavljanju antologije sodobne kratke zgodbe, kamor je smel uvrstiti le po eno posameznega avtorja, pri Munrojevi pa si je želel narediti izjemo in uvrstiti tri njene zgodbe. Kanadska pisateljica Margaret Atwood, prav tako kandidatka za Nobelovo nagrado, je Munrojevo imenovala književna svetnica.
Julian Barnes pa meni: »Alice Munro predstavlja svoje junake v času kakor noben drug pisatelj. Sploh se ne zavedate, da čas mineva, ampak samo, da je končno minil. Bralec se spominja likov, ki prav tako čutijo, da je čas nepreklicno minil in da so njihova življenja spremenjena, ne da bi vedeli, kako, kdaj, zakaj. Ta redka sposobnost pojasnjuje, zakaj imajo njene zgodbe bogastvo in domet nekaterih romanov.«
Podobnih izjav književnikov je bilo po objavi nagrade še veliko, navdušeni so bili tudi literarni kritiki. Tako je kritik Guardiana napisal, da so Munrojevo na začetku njene pisateljske poti omalovaževali kot »gospodinjo, ki piše dolgočasno«, vendar jo je njeno »stremljenje po neulovljivi popolnosti privedlo do književnih vrhuncev«.
V Spieglu so objavili, da gre Nobelova nagrada »najboljši pisateljici kratkih zgodb svoje generacije«, in to brez »politične kontroverznosti«. Eno najostrejših kritiških peres Michiko Kakutani pa je za New York Times napisala, da je Munrojeva »mojstrica vijugastih poti človeškega srca«. Sicer so kritiki in bralci avtorico vselej hvalili in tako je skozi desetletja dobila ugled enega od najboljših literarnih peres na svetu.
Gospodinja in pisateljica
Munrojeva se je rodila v mestecu Wingham (Ontario), pisati je začela v najstniških letih, prvo zgodbo pa objavila med študijem novinarstva. Študij je po dveh letih opustila in tudi pisanje, ko se je pri dvajsetih poročila in rodila tri hčere. Postala je gospodinja. Ko sta čez nekaj let z možem odprla knjigarno, je spet začela pisati in objavljala zgodbe v različnih časopisih in revijah.
Prvo zbirko zgodb, Dance of the Happy Shades (Ples srečnih senc), je objavila leta 1968 pri 37 letih, zatem jih je izšlo še trinajst. Vmes se je ločila, zatem spet poročila, oba moža pa sta jo spodbujala k pisanju. Zgodbe je objavljala v uglednih revijah, kot so New Yorker, Atlantic Monthly, Paris Review, ter jih zatem izdajala kot zbirke.
Empatija in domišljija
Za njene zgodbe sta značilna jasen slog in psihološki realizem, zaradi česar jo kritiki primerjajo z Raymondom Carverjem in Antonom Čehovom. Pisanje je postavljeno v vsakdanje življenje, pogosto v majhna mesta, in prikazuje tipične dogodke, ki imajo usodne posledice za like.
Zgodbe se večinoma dogajajo v provincialnem Ontariu, a si je dogajanje zlahka predstavljati tudi v drugih okoljih, saj ima avtorica toliko pronicljivosti, empatije in domišljije, da je v majhnem svetu, ki jo obdaja, odkrila velike skrivnosti življenja. Munrojeva je še posebej vešča v prikazovanju ženske psihe in pri iskanju odgovorov o ljubezni, zakonu, prevari, sreči, razočaranju in izdaji. Izvrstna je tudi pri opisih ambienta in likov.
Za tiste, ki podcenjujejo kratke zgodbe, je treba reči, da ima vsaka njena zgodba moč in celovitost romana. Zakaj se torej ni preizkusila tudi v tem žanru? Sama je nekoč dejala, da za roman nima potrpljenja, ker bi se nekje na polovici pisanja začela dolgočasiti s svojimi liki. Ta žanr ji preprosto leži, ve, da je v njem najboljša. O podcenjenosti kratke zgodbe precej pove to, da pred Alice Munro ni dobil Nobelove nagrade še nihče, ki piše izključno ali predvsem ta žanr.
Ženske teme
Zgodbe v zbirki Lives of Girls and Women (Življenja deklet in žena) iz leta 1971 so med sabo povezane z likom, zato so jo nekateri opredelili kot roman. Knjiga The View from Castle Rock (Pogled s Castle Rocka) iz leta 2006 pa je zmes kratke zgodbe in spominske esejistike, medtem ko so vse druge knjige Munrojeve sestavljene iz kratkih zgodb. Te so zadnja tri desetletja izhajale v malone pravilnih ritmih, na vsake tri ali štiri leta, v njih pa po devet ali deset zgodb. Začetek vsake od njih popelje v neko atmosfero in ko že predvidite zaplet, je ta vselej drugačen od pričakovanega. Glavni liki so večinoma ženske.
Munrojeva provincialno življenje pozna do obisti, saj ga je vseskozi živela. Od rojstva je prebivala v majhnih mestih v kanadski provinci, zadnji dve desetletji v mestecu Clinton nedaleč od rodnega mesteca. O takem provincialnem življenju je vseskozi pisala, o mlajših ženskah, ko je bila sama mlajša, o starejših, odkar se je njeno življenje prevesilo v drugo polovico. Njene starejše ženske so pogosto pozabljene in zavržene, z ubito samozavestjo. V zatohlih mestecih prihajajo liki v konflikt z ozkosrčnimi pogledi okolja in se postavljajo po robu ukalupljenim načinom.
Ta konfrontacija je v zgodbah Munrojeve najpogosteje nevidna, skrita v glavah glavnih junakinj, medtem ko pripovedno napetost generira odnos med navidezno mirnim tokom življenja in stremljenjem likov iz zgodb. Pogosto se zgodi škandal, ki vsaj za nekaj časa prevetri zatohlost. V avtoričini pripovedni strategiji je zaplet mimobežen. Na pogled piše preprosto v vsem razumljivem jeziku, in to o najbolj zapletenih stvareh v življenju. Munrojeva opisuje metafizične detajle in mejne situacije v natančnem in umirjenem slogu.
Njene zgodbe so izjemno senzibilne in tako vsakdanje – o praznih zakonih, družinskih skrivnostih, o ljubezenskih odnosih – ter z nepričakovanimi razpleti, v katerih vrvi resnično življenje. To je melanholična proza ženske, ki se je zataknila v okolju, kakršno opisuje. Sijajna proza o običajnem življenju običajnih ljudi, brez patetike in klišejev.
