Tiskane izdaje
Lavreat si je prislužil nagrado z zbirko Krčrk (LUD Literatura). To je njegova druga pesniška knjiga, žirija pa zanjo ugotavlja, da »razkriva globoko zavest o temeljnih dilemah pesnikovanja v tem ne le ekonomsko ubožnem času«.
Tako je žirija – predseduje ji Urban Vovk, člana pa sta Goran Dekleva in Aleksander Paršolja – med petimi nominiranimi avtorji (pred tem je pregledala okrog 250 naslovov) izbrala pesnika mlajše generacije (1983).
Odločala se je med njim ter Andrejem Brvarjem (Material, Študentska založba), Kristino Hočevar (Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, Škuc), Jurijem Hudolinom (Čakanje revolucije in modrosti, KUD Apokalipsa) in Patricijo Peršolja (Gospodinjski blues, založba Pivec).
Predsednik žirije v svojem poročilu uvodoma ugotavlja, da tokratna pesniška bera (se pravi zbirke, ki so izšle med lanskim in letošnjim poletjem) »ni bila med najbolj plodnimi in ustvarjalno presežnimi v zadnjem času.
Med razlogi ne moremo mimo zastojev pri izpeljavi razpisov pristojne agencije in poznega prejemanja odločb. Ker pa je slovenska, zlasti seveda samozaložniška pesniška produkcija že nekaj let zelo obilna, je žirija kljub temu imela kaj brati in presojati.
Nominirane knjige povezuje izrazita umeščenost v čas in svet, sredi katerih je ta poezija nastala, njihove avtorje pa druži socialni čut, s katerim besedno obračunavajo s tem časom in svetom. V nominiranih knjigah tako spoznavamo trpke zgodbe sodobnih žensk, odkrivamo realnost, pred katero si tako radi zatiskamo oči, opažamo izrecno kritiko patriarhalne in provincialne družbe ter tehniziranega in potrošniškega sveta in se soočamo s spoznanjem o izgubljeni teži pesniške besede v času vsesplošne blebetavosti.«
Najboljši pesnik
Krčrk je druga pesniška knjiga Karla Hmeljaka (prva je imela naslov Dve leti pod ničlo in istega založnika). Avtor jo je namenil boju za ohranitev velike čitalnice študijskega oddelka v osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru. Prostor, piše na uvodni strani, »ki smo ga pred kratkim izgubili, je bil poleg drugega tudi za črke v tej knjigi ključen«. Povejmo (tistim redkim, ki tega ne vedo), da je Hmeljak športnik, jadralec slovenske olimpijske ekipe (nastopila je v Pekingu, 2008); ne more biti torej daleč sklep, da je najboljši pesnik med jadralci, najbrž pa tudi med slovenskimi športniki.
O svojih dveh »poklicih« je zapisal tole: »Pri športu preizkušaš lastne meje, pri pisanju poezije pa je nekaj podobnega, ko iščeš prave verze. Gre za poskus, kako obremeniti jezik do njegovih lastnih mej. Svet je hrupen in kaotičen in mislim, da zmore poezija ta veter in ta hrup umiriti, ga utišati in obrniti v drugo smer.«
Kritika je že ob njegovi prvi knjigi opazila, da predstavlja njegova poezija dialog s Šalamunom. Ob drugi knjigi ugotavlja, da »sicer nadaljuje dialog s Šalamunom, a v svoj ris pritegne še vrsto drugih pesnikov, od Pasolinija, Juarreza in Valleja do Jureta Detele in celo nekatere od najbolj radikalnih predstavnikov slovenske avantgarde iz sedemdesetih let«, vendar hkrati »opozarja na distanco, ki jo tematizirajo do Šalamunove poetike in do poetike vseh drugih avtorjev, vključenih v ta pesniški dialog« (Jelka Kernev Štrajn).
Veroniko so, kot vsako leto, podelili sinoči v Celju. Lavreat je prejel 4000 evrov bruto in listino Mestne občine Celje, ki nagrado podeljuje v sodelovanju z glavnim sponzorjem, družbo Riko, Javno agencijo RS za knjigo, Banko Celje, Zavarovalnico Triglav in drugimi partnerji; pobudnik nagrade, ki se podeljuje od leta 1997, je Jože Volfand.
Leta 2005 se je tej nagradi pridružil zlatnik poezije, ki je namenjen življenjskemu opusu določenega pesnika. Letos ga prejme Niko Grafenauer. Pogovor z njim bo objavljen v naslednji številki Književnih listov.
