Tiskane izdaje
Avtorji nomadi so po besedah moderatorke pogovora Ive Kosmos »postali točka nič v nacionalni poštevanki – nekaj nedefiniranega, neoprijemljivega, neuporabnega ... Literatura tistih, ki ne živijo samo v enem jeziku, državi in kulturi, ima na stotine obrazov.« Udeleženci okrogle mize, letošnji vileniški lavreat, srbski pisatelj judovskega rodu, esejist in prevajalec David Albahari, ki od srede devetdesetih let živi v Kanadi, bolgarski pisatelj Dimitré Dinev, ki od leta 1990 živi v Avstriji in velja za enega najbolj uspešnih sodobnih avstrijskih prozaistov, in koroška pisateljica, esejistka in prevajalka Maja Haderlap (maroška pisateljica Zineb El Rhazoui, ki živi v ljubljanskem pisateljskem zatočišču, se prireditve zaradi bolezni ni mogla udeležiti) so to mnenje danes več kot potrdili.
Čez goro v drugi jezik
Maja Haderlap je povedala, da se ne počuti kot nomad, ampak ima občutek, da se sprehaja iz enega jezika v drugega (lani je objavila v nemščini napisan roman Angel pozabe in zanj dobila ugledno nagrado Ingeborg Bachmann, letos še nagrado Bruna Kreiskega za politično knjigo leta). »Leta opazujem, kako se slovenski jezik bori za eksistenco, a ga je vse manj, sprehajanje iz enega jezika v drugega pa ni lahko ... To ni sprehod po ravnem, ampak je treba čez goro in težke prehode ...« O romanu v nemščini je dodala, da je imel jezik v njem posebno funkcijo: »Mislim, da sem napisala zelo slovenski tekst, a v nemškem jeziku.«
Dinev je o svoji izkušnji navrgel anekdotično ugotovitev, da se proti nespečnosti lahko bori s preštevanjem priložnostnih del, ki jih je opravljal po preselitvi v Avstrijo, sešteva lahko tudi oznake, ki so mu jih prilepili kot pisatelju.
Albaharijeve dolge zime
Albaharija, ki še vedno piše v srbščini (»če pišem v angleščini, se tekst bere kot slab prevod srbskega izvirnika«), zanima ohranjanje pisateljskega sloga, ki ga ni mogoče preseliti v drug jezik (»poskušati biti boljši od Nabokova je nemogoče«), pisati v prevzetem jeziku bi bilo po njegovem mnenju, kot da bi se drugič poročil, dodal je razlago iz Čarovnika iz Oza, da je dom tam, kjer je srce, o življenju v 'dobri nori Kanadi' pa dejal, da v ameriško govorečem svetu – kjer ne gledajo filmov s prevodom in so presenečeni, da ljudje govorijo druge jezike in v njih celo pišejo, prevajalcem pa ne zaupajo – tako rekoč ne obstaja: »Nisem hotel postati Kanadčan; tam pač pišem, zime so dolge, nimate početi kaj drugega, kot da pišete. No, moji romani so kratki, zime so daljše.« Dinev je tej razlagi dodal, da pišeš v jeziku, v katerem ljubiš, ne v jeziku, ki ga ljubiš, in razložil, da je bilo njegovo preživetje odvisno od nemščine:
Maja Haderlap je v sklepu današnjega pogovora na vprašanje Je dom v jeziku? odgovorila, da je vprašanje navidezno preprosto, a ni: »Hrepenim po neke vrste domu, ki bi lahko bil jezik, a jezik ni vedno dom, nekakšno bivališče je lahko literarni tekst. Zdi se mi, da je občutek tujosti pravzaprav nekaj dobrega, človeka drži v stanju radovednosti, da po nečem hrepeniš; ne vem, kaj je res dom, predstavljam pa si, kaj bi lahko bil.«
