Vinko Möderndorfer: »Življenje ni happy end, a treba se je boriti«

Dobitnik letošnje desetnice za roman Kot v filmu o pisanju, branju, nagradah in prihodnosti.

Objavljeno
16. maj 2014 13.31
Staša Štajnpihler
Staša Štajnpihler

Društvo slovenskih pisateljev je včeraj na slavnostni podelitvi v Novem mestu, kjer se je zbrala večina nominirancev, razglasila dobitnika letošnje nagrade za otroško in mladinsko književnost desetnica. Za svoj prvi mladinski roman Kot v filmu jo je dobil Vinko Möderndorfer.

Kot je dejal po razglasitvi, nagrade ni pričakoval, je pa lansko leto za isti roman prejel modro ptico, ki jo podeljuje Mladinska knjiga. »Vesel sem, ker je to nagrada za mladinsko literaturo in ker sem bil v zelo dobri pisateljski družbi.«

Zanemarljiv pa ni niti vpliv, ki ga ima nagrada na mlade bralce, ki jih moramo naučiti brati in jim vzbuditi ljubezen do branja. »Če jih v teh letih, v najstniških letih navdušimo z našimi prigodami in bodo tudi kasneje posegali po knjigah, mislim, da smo naredili vse.« Izpostavil je tudi, da imamo Slovenci izjemno dobro in močno mladinsko literaturo. Naše bogastvo pa je tudi ilustracija, ki sodi v sam evropski vrh.

Kot v filmu

Glavni junak Möderndorferjevega romana Kot v filmu je dvanajstletni Gašper, bister fant, ki ga pretresajo pubertetniške tegobe. Ko doma nastopijo težave, ga oče odpelje k čudaškemu, a prijaznemu znancu, ki živi skupaj s svinjo Katarino Veliko. Gašper se tako iz sveta interneta in televizije preseli v svet knjig in življenjskih modrosti in se pri tem počuti kot v filmu.

Po avtorjevih besedah je sporočilo knjige optimistično. »Življenje je zelo lepo, včasih malo zapleteno, mogoče malo zoprno. Življenje ni happy end, nikakor ne, tega ta knjiga noče povedati, je pa lepo in se moramo z njim spopasti in se z življenjem boriti za življenje.«

Njegova dela temeljijo na življenjski izkušnji. Čeprav se zgodbe, ki jih prelije na papir, niso zgodile njemu, si ne izmisli. »Načeloma sem mnenja, da je vsako pisanje izpovedovanje osebnih doživetij, postavljanje nekih osebnih vprašanj. Mislim, da je vsako pisanje avtobiografsko pisanje.« Tako je tudi ime glavnega junaka nagrajenega romana iskal v domači okolici in si ga sposodil pri nečaku.

Pred otroško publiko več treme

Nominirani avtorji so svoja dela pred prireditvijo predstavili na novomeških osnovnih šolah. Möderndorfer je svoj roman tako najprej predstavil svojim največjim kritikom. Dejal jim je, da ga je k branju pritegnil ravno film. »Kot otrok najprej nisem veliko bral, potem pa sem preko filmov postal navdušen nad zgodbami, zaradi katerih sem začel brati knjige.«

Priznava, da se mu zdi pisanje za mladino bolj odgovorno in da je pisati za odrasle drugače, saj se z odraslostjo izgubi otroška iskrenost. »Ko sem pisal ta roman, sem imel tremo, ker se mi je zdelo, da je treba za to publiko, za te bralce pisati najboljše. Imel sem strah, da ne bom znal. To so naši mladi bralci in je pomembno, da smo z njimi do koca iskreni in da jim damo najboljše kar znamo.«

Osnovnošolcem je pripovedoval tudi o svojih začetkih, ko je v svojih najstniških letih začel pisati poezijo, katere navdih so bila dekleta. Na njihova vprašanja, kaj si misli o internetu pa dejal, da se mu računalniki zdijo super zadeva, če jih ne uporabljaš zgolj za igranje igric. »Še vedno pa imam na morju raje kufer knjig kot pa računalniško tablico.«

Kot režiser se bo s svojim tretjim celovečernim filmom Inferno letos predstavil tudi na filmskem sejmu v Cannesu. Scenarij za film, ki obravnava aktualno socialno problematiko in je nastal v produkciji Foruma Ljubljana, je napisal sam. Inferno v slovenske kinematografe prihaja prihodnje leto, zanj pa pravi, da je to film, ki bi si ga šel pogledati tudi, če ga ne bi režiral.

Z desetnico še srečnejši

Čeprav deluje kot radijski voditelj, televizijski in filmski režiser in je od leta 1981 objavil več kot 30 del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike, pravi, da najraje bere. »Gledališče mi je azil, ampak to mi je tudi literatura. Imam to srečo, da lahko počnem oboje. Želim si, da bi imeli vsi ljudje takšno srečo, da bi počeli, kar radi počnejo. Danes sem srečen človek, z desetnico pa sem še srečnejši.«

Letošnjo desetnico so podelili v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. Selitev podelitve iz zaprtega kroga med bralce je pozdravil tudi nagrajenec. »Ta nagrada je imela že minulih deset let veliko ceno med bralci in prav se mi zdi, da je postavljena med prave bralce. Mislim, da bi bilo treba tako pospremit vsako knjigo in ne samo nagrajenih.