Virginia Woolf: Literatura, ki se dela, da je resnica

 Dnevniki, ki omogočajo vpogled v literarno delavnico in v družabni salon

Objavljeno
27. maj 2013 19.14
Matej Bogataj
Matej Bogataj

Trenutki videnja so presejani in skrčeni dnevniški zapisi Virginie Woolf, ene od stebrov pio­nirskega vala modernizma. Začnejo se z letom 1915, glavna in prva kriza, ki jo je imela pisateljica dve leti prej, je sicer omenjena, vendar kot spomin na težko obdobje. Končajo se s poslovilnim pismom, menda napisanim na dan pred utopitvijo v reki, hoteno utopitvijo.

Nostalgična žlahtnost

Zapisi se osredotočajo na pisateljevanje, na pisateljski vsakdan, ko sta z možem vodila založniško hišo, izdajala svoja in tuja dela, zraven pa tehtala odločitve o publicističnih in kritiških zaslužkih, preračunavala, se izogibala, kolikor se je dalo, nastopom v javnosti. Virginia Woolf flegma zavrne ponudbo za ameriška predavanja, ki bi ji vrgla kup cekinov in pomagala pri njeni uveljavitvi v ameriškem literarnem prostoru. Medtem njeni prijatelji in kolegi brez besed in s stisnjenimi zobmi nastopajo. In prodajajo.

Trenutki videnja so tako predvsem vpogled v zakulisje, v pisateljsko delavnico. Dokler ni metafikcija do konca razvila gledanja čez ramo med pisateljevanjem, je morala biti refleksivna plast ločena in Virignia Woolf se ji je ob esejih in kritikah sodobnikov posvečala tudi v dnevniških zapiskih, iz katerih veje nekakšna nostalgična žlahtnost. Druženja s Huxleyjem, Eliotom, Amisom in Freudom po pribegu z Dunaja, visokimi politiki, to je vse vzdušje salona, kjer se veliko govori o literaturi, kjer sogovorci, predvsem previdni in blagi mož Leonard, nikoli ne pozabijo omeniti, da je zadnji roman še boljši od vseh ostalih, da so eseji izborni in feministični spisi pogumni in proniclivi; kjer sicer slutimo, da mularija, ravno iz univerz in temu primerno polna sebe, sicer nekaj prigovarja, enako kot se Virginia Woolf permanentno zgraža nad vulgarnostjo ljudskih piscev tipa Joyce, vendar te strele duha ne zadevajo visokih vrhov, Virginie Woolf v njeni otožni kritiški drži ne zmotijo bolj od preleta nadležnega mrčesa. Ona je čista in vzvišena nad ljudsko bedo, vidimo sicer kakšen napad sočutja ob težkih razmerah brezposelnih ali brezdomcev ali celo takšne vrste strah pred vojno, ki presega zaskrbljenost za lastno individualnost in osebni luksuz, vendar so takšni napadi redki.

Literarna zvezda, ki ves čas tarna

Virginia Woolf sicer je občutljiva, njeno čakanje na odzive recimo; brezmejna sreča, podobna otroku, ravno obdarjenem z najboljšim bombonom na svetu, kadar jo hvalijo njeni bližnji. In Anglija med vojnama je ravno takšno gnezdo kot Slovenija, največkrat te o tem, da je napisal kritiko o tvojem delu, obvesti kar kritik sam, še pred objavo. In nestrpno pričakovanje, kaj bo rekel ta ali ona, kot da ožarjenost ob ustvarjanju, ki ga popisuje, občutek, da se je nekaj izteklo in dobilo optimalno formo, ne bi bil zadosti. Dnevniški zapiski literarne zvezde, ki sicer ves čas jamra, da težko plačujejo vso to služinčad, dve hiši, od katerih je ena samo za primer nujne evakuacije na podeželje, kadar se počuti slabo, seveda kažejo na povsem drugačne razmere na knjižnem trgu od današnjih. Pri tem niso samo naše ugotovitve o tem, da umetnost izgublja avro, da postaja štanca in področje kruhoborstva za tiste, ki niso nadarjeni ali sposobni za kaj boljšega, recimo za delo na kakšnem ministrstvu ali v bančništvu.

»Iluzije se niso hotele vrniti«

Malo prej, pred svojo skoraj dveletno dnevniško prekinitvijo, svetovano s strani medicincev in prijateljev, ker naj bi ji pisanje škodovalo pri skrhanem psihičnem zdravju, med enim zadnjih »veselih« zapisov piše o tem, da je prebrala roman svojega moža. Roman na ključ, preberemo v spremki, v katerem jo opisuje kot hladno in frigidno žensko in branje katerega je povzročilo eno prvih kriz, njenih lastnih in manj zakonskih; eno prvih deziluzij, če ne tudi kančka javne sramote, z ničimer povzročene in zato tudi brez krivde. Se nam zdi, da je modernistično strganje zlaganosti ter zaprašenih in zamaščenih družbenih konvencij sicer heroično, a tudi tvegano dejanje; ob razplastevanju iluzij nujno nastanejo zastoji, dezorientiranost, akterji se znajdejo v svetu, ki je sicer bolj resničen, ne pa nujno bolj srečen. Zataknejo se pri nadaljnjem deziluzijevanju; občutijo izgubo, ne pa moči in vitalizma, da bi nadaljevali, smer postane vprašljiva in prevpraševana, tam najdeta prostor plemenita melanholija in nostalgičnost.

Kako daleč je v tem prišla Woolfova, kažejo recimo njene lucidne bralne opazke, ne samo proti možu, ki da je na nekaterih mestih slab, kar da lahko prepozna samo so-pišoči, kolega, čisto nas preseneti, ko ima Dostojevskega ob prvem branju za prevajalsko nezahtevnega, predvsem pa vitalističnega in nekoliko plehkega pisca, ajoj, kako nenavadno. Čeprav se ji potem Dostojevski, po debatah s kolegi, očitno bolj priljubi.

»Na naju preži velika mačka«

Virginia Woolf je bila obsedena s projekcijo; sredi tridesetih toži, kako se bliža štiridesetim, dnevnik namenja pravzaprav sebi, petdesetletni, torej tako daleč v prihodnost pomaknjeni sebi, da si sebe predstavlja kot izmodreno, predvsem pa na debelo namazano z izkušnjami, pridobljenimi iz tega zdaj do tistega takrat. Potem drugje špekulira, da jih ne bo dočakala sedemdeset; nič čudnega ni, da je bil film o njej naslovljen Ure, kar je tudi delovni naslov Med valovi, zaradi tega neprestanega zavedanja odtekanja časa, zaradi nostalgične in heroične – čeprav podkletene s prestrašenostjo – drže nasproti času. V tem se nam njeni dnevniki zdijo kot paralelni svet Marcela Prousta; on tam tava po zatemnjeni, s pluto obloženi sobi in črpa navdih iz lipovega čaja z magdalenico, ona se seli skozi različne počitniške hiše, se priduša, da morajo denar služiti s tveganim založništvom, da lahko vzdržujejo vsa različna bivališča, služinčad in povabljence. Nevšečnost biti rojen kot ne dovolj bogat aristokrat, o tem tu teče beseda.

Poznam ljudi, ki berejo samo (avto)biografije slavnih. Sam se bom, kadar gre za pisateljice takšnega formata, še naprej raje oklepal njihove literature, zaradi­ bistveno večje oblikovanosti, premišljenosti in tudi poštenosti pisanja; jasno nam je, da Virginia Woolf sicer piše zato, da dnevniki ne bodo objavljeni, vendar pri tem vseeno računa na bralca, vsaj fiktivnega, kar pomeni, da je v njih precej prikrivanja, pripovednih in fikcijskih strategij. In so nekatere stvari, čeprav provizorične, tudi dovolj natančno zapisane, čeprav je vse skoraj izgubljeno v balastnem vsakdanjem zapisovanju, ki ne ve, kaj od tega bo zares ostalo in se zadržalo. Da gre za literaturo, ki se dela, da ni to, temveč je resnica. Razlog več, da beremo tisto, kar je izmišljija, vendar na paradoksalen način spregovarja o tem, kar je res, tako da laže; ne da laže tako, da se skriva za resničnostjo zapisov.