Visokogorska brusnica in kostariški ananas

»Kaže, da je stanje resno, da smo zavzeti, kaže polna dvorana,« je med pozdravnim nagovorom udeležencem okrogle mize Slovenskega centra Pen Mladinska knjiga in politika slovenske knjige ugotovil predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer.

Barbara Simoniti, ki je usmerjala pogovor med ministrom za kulturo Urošem Grilcem, glavnim urednikom založbe Mladinska knjiga Bojanom Švigljem, pisateljem in nekdanjim direktorjem Javne agencije za knjigo Slavkom Preglom in založnikom Rokom Zavrtanikom, pobudnikom iniciative Skupaj za knjigo (izvedeli smo, da bo delniška družba), je zamejila debato z besedami, da se ob morebitni prodaji največje založbe ne bodo dotikali gospodarskih vprašanj, ampak poskušali videti, kakšna bo v prihodnosti slovenska književna pokrajina oziroma pisateljska dežela, »dežela bralcev, ne pa kupcev knjig«, kot je pripomnil eden od udeležencev.

Da prodaja Mladinske knjige ni najbolj nujna tema pogovora, je zagotovil minister Grilc: »Prodaja je nujnost, do katere so pripeljale okoliščine ... Mladinska knjiga potrebuje kupca, ki bo seveda imel občutek za knjigo, založništvo, knjigotrštvo, za različne segmente bralne kulture ... kupcev se ne tare.« Dodal je, da ga preseneča, kako o velikem, zapletenem sistemu, kakršen je Mladinska knjiga, ki s svojo mrežo knjigarn opravlja vlogo veziva slovenskega založništva, v zadnjem času govorijo tako lepo.

»V zadnjih letih o Mladinski knjigi nismo poslušali samo lepih besed, v glavnem smo poslušali besede o tem, kako dominira na knjižnem trgu, kako se z vidika dostopnosti knjig v knjigarnah obnaša gospodovalno, tudi avtorji so bili do nje kritični ... širše družbene odgovornosti do slovenske knjige pa ni vzpostavila, zato je zdaj priložnost, da se premisli sedanjo, preteklo in predvsem prihodnjo vlogo Mladinske knjige, da bo osrednji subjekt slovenskega založništva.«

V zvezi s prodajo založbe je minister povedal, da je treba upoštevati tudi javni interes, in dodal: »V poslovanje gospodarskih družb se ne moremo vtikati, država lahko deluje le sistemsko.« Bojan Švigelj je navrgel, da so pobude spodbudne, a zdaj ni lahko, založbe ni tako lahko prodati, še posebej je težko najti dolgoročnega lastnika: »Želeli bi si lastnika iz branže, takega, ki razume založništvo in ima dovolj kapitalske moči, da ne bi še dodatno zadolžil založbe.«

»Knjige ni mogoče delati s kalkulatorjem v roki«

»Politika, ki ni utemeljena na kulturi, je nekulturna,« je v razpravi povedal Zavrtanik in omenil TEŠ kot ekološko in poslovno sporen projekt, ki je pogoltnil veliko več denarja, kot znaša predvidena kupnina za založbo. »To je peskovnik politikov, ki jim je javnost dovolila tako igro ... v založništvu je Mladinska knjiga imela prevladujoč položaj na trgu kot založnik in distributer, kar je v evropskem in svetovnem merilu izjemen položaj. Verjamem, da je danes v krizi tudi zato, ker knjige ni mogoče uspešno delati le s kalkulatorjem v roki, z izključno komercialno vizijo pot naprej ni mogoča.«

Moderatorka je v enem od vprašanj omenila, da jo jezijo primerjave slovenskega knjižnega trga z ameriškim in angleškim, po njenem mnenju je to, kot da bi brusnico, ki raste v visokogorju, primerjali s kostariškim ananasom, Pregl, nastopajoč v imenu društva pisateljev, pa se je v svojem nastopu vrnil k izhodiščni temi, prodaji Mladinske knjige, in poročal, da sta s Tau­ferjem pri bankirjih zahtevala, naj se čas prodaje podaljša (tako se lahko pobuda Skupaj za knjigo organizira in formulira svoje predloge) in da tudi upravi založbe možnost najti strateškega kupca.

»Zakaj ne bi dovolili, da banke še nekaj časa ostanejo lastnik, v tem času pa nova skupina formulira ponudbo, morda najde investitorje, naredi poslovni načrt, ali pa uprava najde strateškega partnerja, morda pa celo država najde način, da v prihodnjem razdobju omogoči eno od teh rešitev. Kje smo danes, ne vem.«