Vokmen, skejter, šumenka in tviteraš

Gre za slovar, ki je težko pričakovano dopolnilo Slovarja­ slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). V njem je uslovarjenih 6399 besed in besednih zvez, ki jih v SSKJ ni, umanjkanje pridevnika knjižnega v naslovu pa pove, da je SNB tudi odsev novih usmeritev v slovenskem jezikoslovju.

To se ne ozira več toliko na izročilo kot na dostikrat zavajajoče besedilne korpuse, obenem pa se – sicer predvsem na deklarativni ravni – izogiba normativnosti, torej odločanju med boljšim in slabšim, ustreznim in neustreznim, kar je bila še včeraj ena glavnih nalog slovaropiscev.

Pridevnik novejšega je treba v primeru SNB jemati z rezervo. Mnoge besede so namreč med čakanjem na prvo objavo v razlagalnem slovarju dobile zelo dolgo brado. Tega slovar ne skriva, saj je nekaj zelo očitnih primerkov – na primer že skoraj pozabljeni walkman na kasete (izdelovati so ga začeli leta 1979, dvanajst let pred izidom zadnje knjige SSKJ) – razstavljenih na platnicah.

Toda dolgotrajnost nastajanja SNB ni obešena na veliki zvon: iz podatkov v uvodu bi lahko sklepali, da ga je petnajsterica jezikoslovcev (slovaropiscev) ob pomoči treh terminoloških svetovalcev začela sestavljati šele okoli leta 2009. Šele na predstavitvi februarja 2013 je bilo uradno rečeno, da »njegovi začetki segajo v čas po zaključku redakcije Slovenskega pravopisa« (torej že v prva leta 21. stoletja), s posameznimi ne ravno najnovejšimi izrazi, na primer bolezen norih krav, breakdance, didžej, DNK, klinični center, porabščina, singel, pa se je na ZRC SAZU najbrž kdo ukvarjal tudi že pred tem.

Končno tudi podatki o izviru besed

SNB dopolnjuje SSKJ, nanj pa se tudi navezuje, in sicer tako po osnovni zgradbi geselskih člankov kot s sklici na besede, ki so razložene v SSKJ. Je vmesni člen med prejšnjo in novo izdajo SSKJ, ki je še v pripravi. V njem je slovarsko obdelana slaba polovica od približno 14.000 novih izrazov, ki so jih jezikoslovci ZRC SAZU v letih 2007–2009 nabrali v besedilnem korpusu Nova beseda. Toda nekateri od izrazov, ki so uslovarjeni v SNB, po besedah Marka Snoja ne bodo prišli v novo izdajo SSKJ, to pa mu daje dodatno (trajno!) uporabno vrednost.

Velikanska pridobitev SNB v primerjavi s SSKJ je tako imenovana »etimološka osvetlitev«, ki bralcu pove, iz katerega jezika in/ali besed(e) izvirajo uslovarjeni izrazi. S tem je končno konec skrivalnic (pravzaprav jih šele bo, ko bo izšla nova izdaja SSKJ), zaradi katerih moramo uporabniki SSKJ brskati še po kopici drugih slovarjev in zaradi katerih SSKJ-ja ni mogoče postaviti ob bok tujim enojezičnim slovarjem. Po novem ima uporabnik takoj pri roki podatek, da na primer besedi grebator in grickanje izvirata iz srbohrvaščine, na podlagi tega pa si bo lažje izoblikoval mnenje o (ne)primernosti teh in podobnih izrazov za knjižno rabo (zgolj s pomočjo kvalifikatorja 'ekspresivno' bi si ga namreč bolj težko).

SNB je vsekakor zelo potreben in uporaben slovar, zato ni čudno, da je bila presenetljivo nizka prva naklada (vsega 600 izvodov) takoj razprodana. Na prvi pogled mu razen razmeroma majhnega števila gesel tudi ni kaj očitati (glede na namen SNB in število v projekt vpreženih sodelavcev bi število gesel in podgesel že skoraj moralo biti petmestno!). Tisto, kar je v njem slabega ali celo gnilega, večinoma opazimo šele, ko se vanj nekoliko poglobimo. In ker je SNB v bistvu generalka za novi SSKJ, je prav, da se njegove slabosti obelodani, dokler je še čas za spremembe.

Brez novotarstva očitno še vedno ne gre

Žal zelo veliko število tako imenovanih človek-let (ta merska enota je ena od novosti v SNB), ki so bila porabljena za nastanek SNB, ne pomeni tudi temeljite premišljenosti vseh slovaropisnih odločitev. Bi­zjak Končarjeva in Snoj sta namreč uvedla skrb vzbujajočo slovaropisno novoto: čeprav je ena bistvenih značilnosti slovenščine in slovenskega slovaropisja nedoločnost izhodiščne oblike pridevnikov, so v SNB številni pridevniki – tudi taki, katerih nedoločne oblike so vse prej kot zgolj teoretične – uslovarjeni samo v določni obliki!

Da merila, po katerih sta se ravnala urednika s sodelavci, niso bila dodelana, je pokazal že bežen pregled uslovarjenih pridevnikov. Lep primer sta pridevnika alocirani in instantni, ki sta še v Slovenskem pravopisu (2001) uslovarjena v nedoločni obliki alociran in instanten (s podgesloma v določni obliki). Mar naj zato, ker nam SNB takole med vrsticami sporoča, da nedoločna oblika (za jezikoslovce) ne obstaja več, namesto »dolg še ni alociran« in »uspeh je bil instanten« začnemo govoriti in pisati »dolg še ni alocirani« in »uspeh je bil instantni«? Seveda ne, gre za še eno v vrsti slovenskih slovaropisnih polomij, primerljivo s Toporišičevim skupajpisanjem, katerega delčki so se pojavili tudi v SNB: po tem slovarju naj bi bilo popzvezda (še vedno) bolj prav kot pop zvezda, da bi po istem neslovenskem kopitu tudi izraz rejv zabava »izboljšali« v rejvzabava, pa sestavljalci SNB niso pomislili – očitno predvsem zato ne, ker tega primerka ni v Toporišičevem pravopisu.

Da gre prej opisani pridevniški slovaropisni novorek celo njegovim iznajditeljem težko z jezika, razkrije uvod SNB, v katerem Aleksandra Bizjak Končar piše, da bo uporabnik v slovarju našel besedo datotečen, ki pa je v njem ni, saj je uslovarjena le njena določna oblika datotečni. Na neustreznost zacementiranih določnih pridevnikov opozarja tudi par alergogeni – antikancerogeni.

Nenačelno sklicevanje na rabo in besedilne korpuse

Alfa in omega sodobnega slovaropisja so besedilni korpusi, toda dosedanji rezultati njihove uporabe niso vzpodbudni. Za začetek namreč slovaropisci, ki se preveč zanašajo nanje, zelo hitro spregledajo kakšno vsakdanjo besedo, ki je v njihovem korpusu po naključju ni. Sestavljalcem SNB se je tako izmuznil pridevnik polposnet, ki ga v resničnem življenju srečujemo na vsakem koraku, natisnjenega v milijonih (!) primerkov – večinoma resda z neustreznim presledkom med pol in posnet, a to je kvečjemu dodaten razlog za slovaropisno obdelavo, saj od slovarjev (pa čeprav le »pogojno normativnih«, kar naj bi bil SNB) upravičeno pričakujemo tudi razčiščevanje pravopisnih dilem.

S tem pa se že dotaknemo nenačelnosti slovaropiscev ZRC SAZU. Zatrjujejo namreč, da je v SNB »na prvem mestu obravnavana v besedilnem korpusu Nova beseda pogosteje potrjena različica«, v resnici pa so se, kadar jim je ustrezalo, ravnali po nekih nerazkritih (arbitrarnih?) kriterijih in se požvižgali na rabo. Značilen primer so prej omenjene Toporišičeve skupaj pisane besede: pogostnost celotne družine besed na pop zvezd- je v Novi besedi več kot 8-krat (pri posameznih besedah celo več kot 10-krat) večja od pogostnosti besed na popzvezd- (razmerje je bilo ob pisanju te kritike 473 : 57), pa so slednje kljub tako zelo prepričljivemu porazu na korpusnem tekmovanju v SNB vse navedene na prvem mestu, v mastnem tisku, prve pa so kljub zmagoslavju, ki ga ni ogrozila niti izdatna lektorska pomoč nasprotni ekipi (tej pomoči bi lahko rekli jezikoslovski doping!), navedene v povsem neopazni pisavi na drugem mestu. S tem so ZRC-jevci poteptali tudi svoje drugo načelo, ki se glasi: »Če je razlika v pogostnosti očitna, daje slovar prednost pisavi, ki je prevladovala v času pisanja geselskega članka.«

Slovaropisci ZRC SAZU so (statistična) dejstva najpogosteje krivenčili tam, kjer skušajo na vsak način uveljaviti svoje in Toporišičeve domislice, na primer pri dajanju prednosti končnici ‑ijada (ki je v praksi večinoma rezultat nekritičnega poseganja lektorjev v besedila!) pred ‑iada. Tam, kjer bi s svojimi posegi res lahko naredili kaj koristnega za slovenščino, torej za usmeritev pišočih na pravo, bolj slovensko pot, pa so si taisti arbitri nemalokrat po pilatovsko umili roke ali pa voz, ki že sam od sebe drvi v napačno, tujo smer, še celo malo porinili!

Če torej upoštevamo dejstvo, da so sestavljalci SNB večkrat prekršili lastna načela glede pogostnosti rabe in pomagali svoji izbranki (poleg že opisanih primerov še na primer s tem, ko so dali prednost podomačeni obliki angleškega vzklika vav pred izvirno uau, čeprav je razmerje med njuno pogostnostjo kar 15 : 147, in s tem, ko so poleg pogosto rabljene citatne besede walkman uslovarili tudi njeni silno redki, skupno več kot 20-krat, posamezno pa celo do 64-krat redkeje rabljeni podomačeni različici vokman in vokmen), ni nobenega opravičila, da v SNB na primer besedama bloger in skejter ne delata družbe tudi bolj slovenski različici blogar in skejtar (kakor jo besedi border dela različica bordar), nesmiselni besedi šumenka (šumen-je + -ka) smiselnejša različica šumečka (šumeč-a tableta + -ka), besedi tviteraš pa spet bolj slovenska različica tvitar (tisti, ki tvit-a + -ar).

Zgolj kopirati ali tudi prirejati, krajšati?

Uporaba besedilnih korpusov ima še en škodljiv stranski učinek: ker kopiranje digitaliziranega besedila ne vzame skoraj nič časa, prenašajo slovaropisci iz korpusov v slovarje tudi gore nekoristnega, nebistvenega sobesedila! V SNB je ta pojav sicer manj izrazit kot v Slovarju slovenskih frazemov (2011), a neprirejeni (neskrajšani) stavčni zgledi so v primerjavi s SSKJ vsekakor predolgi. Primer: če bi stavčni zgled »Ekskurzija bo v soboto, udeleženci pa si bodo v Celovcu ogledali še ekološko trgovino, ki jo upravlja 30 ekokmetij« skrajšali v »ekološko trgovino upravljajo ekokmetije«, bi bil za dve tretjini krajši, njegova sporočilnost pa celo večja, jasnejša.

Če naj bi bil novi SSKJ boljši od prejšnjega, čaka torej slovaropisce ZRC SAZU še precej dela – tudi z gesli, ki so jih obdelali že za SNB.