Tiskane izdaje
Novega splošnega slovarja slovenskega jezika ne bomo videli kmalu. To je lahko ena od prvih in najbolj pomembnih oziroma žalobnih ugotovitev po posvetu na ministrstvu za kulturo prejšnji teden.
Se kdo čuti krivega za tako stanje? Očitno nihče.
Novi enojezični standardni razlagalni slovar sodobne slovenščine potrebujemo, to je ugotovitev, s katero se strinjajo mnogi. (Ni več sezona obdarovanja, zato za hip pozabimo še na druge želje, frazeološki slovar in slovar sinonimov prideta najprej na misel.)
Tistih, ki bi slovar znali narediti, imamo tudi več kot dovolj, težava je le ta, da jih doslej še nihče ni prijazno pocukal za rokav in jim poočital, da bo spet odraslo nekaj generacij Slovencev, ki se bodo morale zadovoljiti z obupno zastarelim Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Zadnji posvet je le potrdil znano: slovenščina v leksikografiji močno zaostaja za drugimi jeziki.
Zastarelost, nenormativnost
Mali obliž na to rano bo letos prinesla prenovljena in posodobljena prva izdaja SSKJ, ki jo podpisuje skupina mlajših jezikoslovcev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (delo bo izdala Cankarjeva založba), med napovedmi pa je tudi formulacija, da bo prenovljeni slovar nadaljeval »tradicijo že preverjene in splošno uveljavljene slovarske prakse na Slovenskem: jezikovnemu uporabniku ponuja slovar z informativno-normativno vrednostjo, hkrati pa z optimalno vključenostjo sodobnih korpusnih pristopov nadgrajuje temeljni slovarski koncept.«
To seveda ne drži v celoti, SSKJ ni oster normativen slovar, ampak omleden izdelek, zapolnjen z dvojnicami. Pred leti je Jakob Müller, nekdaj član glavnega uredniškega odbora SSKJ, zapisal: »Kritiki so ugotovili, da je slovar v nekaterih sestavinah (razlagah, ureditvi) za nejezikoslovca prezahteven, v nekaterih jezikoslovnih podatkih (besednih vrstah) pa zastarel,« Janez Gradišnik pa je (kot navaja Tina Verovnik v razpravi Norma knjižne slovenščine med kodifikacijo in jezikovno rabo v obdobju 1950–2001) o slovarju zapisal, da »ne želi in ne skuša biti normativen, vsakdo si lahko glede na svoj jezikovni nazor iz zbranega in predstavljenega gradiva izbira tisto, kar ustreza njegovi osebni normi.« Kaj potemtakem pomeni sintagma informativno-normativna vrednost? Bo vodila tudi delo pri novem slovarju?
Očitajoče poglede, namenjene slovaropiscem oziroma slovarnikom, ki od sebe ne dajo novega slovarja, si javnost brez dvoma lahko privošči, nenazadnje njihovo raziskovalno (ne)delo kontinuirano, redno in zanesljivo plačujejo davkoplačevalci. Vemo, strokovnjaki merijo čas drugače, korake do cilja štejejo neverjetno počasi, čeprav jih pri njihovem početju ne ovira služba, oni so v službi tudi zaradi tega, da na primer sestavljajo nove slovarje, čeprav raje govorijo o znanstvenih in raziskovalnih projektih.
Kaj bi o današnji ureditvi rekli slovaropisci, ki so slovarje sestavljali ob siceršnji profesuri ali drugem resnem delu, si lahko le mislimo. Današnji potencialni slovaropisci imajo na zadeve seveda svoj pogled: lansko leto je eden od njih z omenjenega Inštituta za slovenski jezik, ki bi tako rekoč po definiciji moral biti epicenter slovenskega slovaropisja, navrgel, da si lahko »nov slovar sodobnega slovenskega knjižnega jezika obetamo že v nekaj letih«, potožil pa je še, da bo »velika spodbuda za slovaropisce v resoluciji predvideno sprejetje ustreznega vrednotenja njihovega dela na agenciji za raziskovalno dejavnost.
To je namreč že desetletja povsem razvrednoteno.« Si je mogoče misliti, da bi več denarja slovenskim uporabnikom prineslo slovar prej? In veliko več denarja še veliko prej? In kaj si potem lahko mislimo ob izjavi dr. Simona Kreka, ki je pred časom v pogovoru za Delo povedal: »... naši izračuni kažejo, da je z novimi tehnologijami mogoče izdelati nov slovar slovenskega jezika v petih letih, popolnoma na novo, od A do Ž.« Dodal je tudi, da bi bil račun precej nižji.
Korak. In čez pet let nov.
Pet let! Pet let? Prejšnji teden smo od ministra za kulturo Uroša Grilca slišali, da je bil posvet o novem slovarju zasnovan kot »konkreten korak, da preidemo preko soočenja različnih strokovnih pogledov do skupnega konsenza, na podlagi katerega bo stroka postavila temelje konceptu novega slovarja.« Lepo, a ta korak ni prvi: pet let in nekaj mesecev je na primer minilo od dogodka, ki so mu rekli – kako presenetljivo – »strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika«. Predstojnik Inštituta Marko Snoj je pozneje v zborniku s posveta zapisal: »Posvet in ta knjižica predstavljata prvi vsebinski korak na poti k novim enojezičnim razlagalnim slovarjem, temelječim na izročilu Slovarja slovenskega knjižnega jezika.« Se po omenjenih korakih sme vprašati, kdaj pa bo slovar shodil? Kaj pravzaprav je bilo narejenega od oktobra 2008 do prejšnjega tedna, do novega konkretnega koraka? Koliko korakov smo oddaljeni od slovarja?
Ob prejšnjem posvetu oziroma koraku je Jerica Snoj z Inštituta ponudila nekaj številk, ki pomagajo priti do odgovora: »V zvezi z odločitvijo za slovar slovenskega standardnega jezika (SSSJ), enozvezkovni ali večzvezkovni, menim, da bi moralo biti izhodišče projekta čas, v katerem naj bi bil slovar narejen. Npr. če bi bilo na voljo eno leto za kadrovske, tehnološke (programske), gradivske in konceptualne priprave in šest let za izdelovanje slovarja, ki naj bi imel 80.000 slovarskih sestavkov – kar je spodnja meja večjega slovarja –, bi bilo treba vsako leto napisati 13.333 člankov.
Če računamo, da bi imelo leto deset efektivnih mesecev (en mesec dopusta, en mesec rezerve za nepredvidene izostanke in za zamude), vsak mesec pa bi imel 22 efektivnih delovnih dni, bi bilo treba na dan napisati skupaj 67 slovarskih sestavkov, torej bi moralo npr. deset avtorjev na dan napisati po 6,7 članka, kar je glede na izkušnje pri SSKJ (2,5 članka na delovni dan) zelo veliko. Vendar je bil SSKJ delan z listkovnim gradivom in 'peš', novi slovar pa bo delan na elektronskem korpusu in s pomočjo računalniškega programa.«
Ukaz o usklajenem delovanju
Kdo so »običajni osumljenci« za izdelavo slovarja? Brez dvoma Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je podpisal SSKJ. Kozma Ahačič, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu, je v pogovoru za Delo zatrdil, da je prav Inštitut »tista slovenska institucija, kjer je znanja o slovaropisju največ«. Ni pa več edina, smo poročali pred časom: predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika so dali tudi Simon Krek, Iztok Kosem in Polona Gantar in je bil objavljen tudi na spletni strani zavoda za uporabno slovenistiko Trojína.
Mnogi kompetentni so predlog podprli in najbrž se lahko strinjajo s tistim, kar je pred desetletjem zapisal Drago Bajt v Književnih listih: »(...) praktična leksikografika ni takšna znanost, da bi zanjo potrebovali kar cel inštitut.« Pisci resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 so se dejstva o nujnosti novega slovarja in o tem, da korpus slovaropiscev ni enoten, očitno zelo zavedali, zato so predvideli »ustanovitev institucije ali konzorcija institucij za povezovanje, zbiranje, razvoj in distribucijo jezikovnih virov in tehnologij«, svetla cilja pa sta seveda »usklajeno delovanje na področju izdelave temeljnih in specializiranih jezikovnih priročnikov in njihovo izdelovanje« ter »dostopnost na spletu.«
Z drugimi besedami: vemo, kdo bi slovar znal narediti, in vemo že lep čas, kakšnega hočemo. O prvem je mogoče reči, da je videti malce neresno – mora res minister za kulturo tuhtati o tem, kako spraviti h konsenzu in skupnemu projektu očitno nekompatibilne sestavljavce?!
O drugem je z generalno ugotovitvijo postregel že na slovenskem knjižnem sejmu pred tremi leti Simon Krek, ko je govoril o tem, da v podalpskih krajih zaostajamo na področju standardizacije: »Zdaj odraščajoči otroci ne bodo niti pomislili, da bi vzeli v roke knjigo, slovnico, pravopis, slovar – poiskali bodo na spletu, če tega ne bo tam, zanje ne bo vidno. Prilagoditi se bomo morali novi formi, ne zgolj preseliti obstoječe gradivo na splet.«
Novi slovar hočemo torej v digitalni obliki in hočemo, da bo uporaben, razumljiv, zanesljiv in aktualen. Kmalu in hitro in še prej, doslejšnje »korakanje« nas ni pripeljalo nič bliže cilju. In kaj je cilj, tudi vemo, minister je lucidno prebral želje tukajšnjega slovarja lačnega občestva: slovar, »ki nam bo vsem v ponos«.
