Tiskane izdaje
Literarni znanstvenik dr. Miran Hladnik, ki je zadnja štiri leta vodil kresnikovo žirijo in je – edini doslej – temu segmentu literarnega sistema posvetil nekaj profesionalnega časa, na zgornja vprašanja ne odgovarja neposredno, a si je iz sklepnega dela besedila, v katerem je povzel svojo prvoletno žirantsko izkušnjo (2010), mogoče ustvariti določeno sodbo.
Takole pravi: »Eno izmed pogosto zastavljenih vprašanj v zvezi z nagrado je, če smo izbrali res pravo in trajno literarno kvaliteto. Vprašanje je napačno, saj trajnih vrednot v naši civilizaciji ni več, tudi literarnih ne. Po precej ugodnih odzivih v javnosti sklepam, da smo izbrali pričakovanjem ustrezno in na moje presenečenje bolj uglašeno, kot sem predvideval, kar pomeni, da so bile naše vrednostne predstave (ki jih sicer nismo izpostavljali ali problematizirali) vendarle podobne in da je navzlic diferenciranosti produkcije pojem izvirnega slovenskega romana relativno trden.«
Iz Hladnikovega opazovanja torej sledi, da iskanje vrednostne konstante, ki bi prežemala vseh triindvajset nagrajenih romanov in torej omogočala določeno zeitgeistovsko observacijo, ni preveč smiselno, hkrati pa močno »diferencirana produkcija« ohranja predstavo o izvirnem slovenskem romanu. To najbrž tudi pomeni, da nagrada kresnik sicer ponuja določeno zagotovilo o relevantnosti in literarni reprezentativnosti nagrajenega romana, hkrati pa s tem ni rečeno, da so posamezni nagrajeni romani elementi za trdno zgradbo slovenske poosamosvojitvene pripovedne literature.
Ali je tako zato, ker, kot pravi Hladnik, »trajnih vrednot v naši civilizaciji ni več«, ali zato, ker je slovenski roman – ali pač roman kot literarni žanr sploh – postal umetniško prešibak, da bi ohranjal določeno duhovno kontinuiteto, je vprašanje, na katero bi lahko odgovorila šele natančna analiza vseh triindvajsetih romanov, pa tudi okrog devetdeset tistih, ki so bili za kresnika samo nominirani.
Preteklost, sedanjost, brezčasje
Na tem mestu se bomo morali zadovoljiti zgolj z grobo evidenco, kakšna snovno-tematska gradiva kresnikova triindvajseterica sploh ponuja. Njihovo globljo vsebinsko presojo, pa tudi žanrsko-slogovne kvalifikatorje, bomo morali pustiti ob strani. Prav tako zanimivo vprašanje, kakšna je generacijska, spolna in profesionalna (svobodnjaki/zaposleni) koncentracija na področju slovenskega romanopisja. Pomenljiv je podatek, da je teh triindvajset romanov napisalo sedemnajst pisateljev, kar pomeni, da so štirje avtorji prejeli po dva kresnika (Lojze Kovačič, Feri Lainšček, Andrej E. Skubic in Goran Vojnović), eden pa celo tri (Drago Jančar).
Glede na osnovni tematski interes, ki ga izkazuje teh sedemnajst pisateljev – niti ni mogoče reči, da so med njimi vsa najboljša slovenska peresa, mogoče pa je reči, da so med njimi efemerni avtorji –, pa tudi glede na osnovne recepcijske standarde se zdi nagrajene romane smiselno razdeliti v tri skupine.
Prva vojna, druga
V prvo skupino sodi deset romanov. Najprej so tu vsi trije Jančarjevi: Katarina, pav in jezuit (kresnik 2001), To noč sem jo videl (2011) in Zvenenje v glavi (1999). Najdlje »nazaj« sega Jančar s pripovedjo o 18. stoletju (to je tudi časovno najbolj oddaljena destinacija med vsemi nagrajenimi romani), času velikih evropskih vojn, političnih sprememb in kolektivnih ekstaz in, kar je pri Jančarju osnovna pripovedna strategija, o zgodovini, v kateri se staknejo ali razidejo izjemne, v tem primeru tri človeške usode. Drugi roman sega v čas pred drugo svetovno vojno, med njo in neposredno po njej, v njem ubeseduje zgodbo znane ljubljanske meščanske družine v pogubnih razmerah nacizma in zlasti komunizma; roman je bil nedvomno eden najbolj branih kresnikovcev. Tretji je postavljen v sredino sedemdesetih let prejšnjega stoletja in vsebuje še eno veliko Jančarjevo temo, ideološko represijo.
Med preostalimi sedmimi romani iz te skupine prevladuje čas pred drugo vojno. Tu je roman Katarine Marinčič Prikrita harmonija (2002): kronika dveh slovenskih družin v času okrog prve svetovne vojne, avtorica postavlja v ospredje medčloveška rodbinska razmerja. Pa roman Miloša Mikelna Veliki voz (1993), prav tako pripoved o dveh predvojnih slovenskih rodovih, ki gresta različnim usodam v slovenskem nacionalnem konfliktu med drugo vojno naproti. Obema primerljiv je roman Čudežni Feliks Andreja Hienga; spet pripoved o družini, tokrat bogati in meščanski, pred izbruhom druge vojne. Ne meščansko, pač pa izostreno nacionalno tematiko prinaša roman Alojza Rebule Nokturno za Primorsko (2005); pripoved o zavednem slovenskem duhovniku pod prisilno italijanizacijo, o spopadu med vero v Boga in nacionalno zavestjo.
Nekoliko drugačni so romani Izganjalec hudiča Toneta Perčiča (1995), Zmagoslavje podgan Milana Dekleve (kresnik 2006) in zlasti Kristalni čas Lojzeta Kovačiča (1991). Prva dva predstavljata ambiciozno zastavljen portret 20. stoletja. Perčičev roman je politična zgodovina tega stoletja, srhljiva demonstracija vseh velikih totalitarizmov, Dekleva pa se koncentrira na uvid v moralno variabilnost in dilematičnost stoletja, oboje prezentira nevrotični junak, »podoben« Slavku Grumu. Najmanj »zgodovinski«, a vendarle težko umljiv brez upoštevanja znamenj časa, je Kovačičev roman, ki pripoveduje o ljubezni do žensk, ki zmorejo kristalizirati čas. To je bil prvi kresnik – nagrajeni roman pa zagotovo eden najboljših.
Grenki med in svinjske nogice
Čas tranzicije, ki je širše vzeto tudi še sedanji čas, se v literaturo seveda lahko vpiše zgolj z omejeno distanco do samega sebe. Kakor je tranzicija »romaneskna« in torej hvaležna tema že sama po sebi, tako se, zaradi nepregledne kompleksnosti časa, izmika natančnemu diagnosticiranju. Ta težava, ki je lahko tudi prednost, se med osmimi romani iz te skupine najbolje odraža v Izgubljenem svežnju (2003) Rudija Šeliga, ki je edini imel ambicijo misliti tranzicijo samo po sebi, kot dinamično družbeno pojavnost. Skozi razdrobljene nosilce novih negativnih družbenih znamenj je avtor želel pisati tudi zgodovino postkomunizma.
Preostalih sedem romanov iz te skupine tako velike ambicije nima, posvečajo se pač različnim tranzicijskim parcialnostim. Eden prvih romanov na novo temo je bil Šolen z Brega Zorana Hočevarja (1998); gre za humoren prikaz prvih malih kapitalističnih špekulacij, postavljenih v leto 1991. Globlje v družbeno tkivo segata romana Rizling polka (2008) in Svinjske nogice (2010); tu so poti tranzicijske »sociale« že utečene. Štefan Kardoš v prvem romanu popiše malomestno okolje, v katerem se socialne aspiracije mešajo s seksualnim apetitom, vse skupaj pa kulminira v groteskno združbo ljudi, prostodušno določenih z regionalno (štajersko) konstanto. Tadej Golob pa se z veliko mero ironije loti tipičnega umetnika marginalca, ki mu v življenju večinoma spodleteva, njegova zgodba daje na vpogled novega malega človeka in kaže na kreativnost kot novo obliko prekernega dela.
Posebno poglavje sta dvojna dobitnika kresnika, Andrej E. Skubic in Goran Vojnović. Skubičev prvi roman Grenki med (2000) je odprl docela novo temo v slovenski literaturi, življenje izobraženih tujcev, ki so pričeli prihajati v Slovenijo; pripoved o mladih angleških lektorjih je povedana z grenko-sladkim pridihom nove evropske senzibilnosti. Njegov drugi roman Koliko si moja (2012) je fokusiran na čisto tranzicijsko sedanjost, ki jo avtor po eni strani predstavlja skozi občutljivo intimno zgodbo življenja v paru, po drugi pa skozi hkratno tesnjenje in razkrajanje podeželske mentalitete.
Vojnović, mlad avtor, ki je najbolj meteorsko zarezal v slovensko literaturo zadnjih petih let, je, kot je znano, odprl novo temo priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Tematski premik je v prvem romanu Čefurji raus! (2009) nadgradil s povsem novo jezikovno ikonografijo, ki je sama po sebi opravila pol literarnega dela, v drugem romanu Jugoslavija, moja dežela (2013) pa je temo »čefurjev« razširil na skoraj celoten travmatični prostor razpadle Jugoslavije.
Nadčasovne zgodbe
V zadnji skupini so torej romani, pet jih je, ki pripadajo literaturi, dvignjeni nad določila konkretne historičnosti. To hkrati pomeni, da se manifestirajo kot nadčasne zgodbe, katerih sporočilo ima fantazijski, simbolični ali alegorični status. Za oba nagrajena romana Ferija Lainščka je značilno, da sicer participirata na socialnozgodovinski empiriji, vendar je poanta od nje razmeroma neodvisna. Namesto koga roža cveti (1992) je pripoved o dveh Romih, ki skušata preseči determiniranost svojega porekla, pri tem pa ju podpira magičnost njunega pojmovanja narave; roman Muriša pa je lirsko izpisan zgled, kako se lahko tragična ljubezenska zgodba dvigne v simbolno podobo človekove usode. Tudi v posthumnem romanu Lojzeta Kovačiča Otroške stvari (2004) sta dogajalni kraj in čas popolnoma jasna (Basel, 1928–1939), toda sugestivna pripoved zasleduje drugačen namen: podajanje otrokovega čustvenega in miselnega sveta, ki se oblikuje med zapleteno resničnostjo in zabrisanim fantazijskim doživetjem.
V drugih dveh romanih iz te skupine je družbeni kontekst lahko samo slutenjski. Ptičja hiša (1996) preminule avtorice Berte Bojetu je sploh eden najbolj zastrtih slovenskih romanov; spolno nasilje nad ženskami in estetika grdega sta ovita v mediteransko mistiko in položena v atmosfero skrivnostne, strašljive in vendar fizično otipljive dogajalnosti. Roman Vlada Žabota Volčje noči (1997) pa je dogajalno posajen v brezkončne ravnice, prizorišče, na katerem se srečujejo poganska mistika v obliki močvirskih duhov, človekova moralna brezvoljnost in, posledično, dominantnost zla; mitološko-simbolistična literatura torej.
Sedanjost, nagnjena
Poosamosvojitveni čas v teh romanih ni našel priložnosti za globljo analizo celote, je pa, zlasti v romanih Skubica in Vojnovića, dovolj inspirativno predstavil določene segmente tega časa. V tem smislu je mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, koliko se skozi te romane razodeva duh časa, v katerem so nastajali: razodeva se kot agens, ki ga bolj kot sedanjost zanima interpretacija preteklosti. In kaj predstavlja najmanjši skupni imenovalec vseh triindvajsetih romanov? Ni ga mogoče najti v snovno-tematskih iskanjih, prav tako ne v žanrsko-slogovnih pristopih. Te romane druži zgolj neodjenljiva in zlasti naraščajoča volja po pisanju romaneskne literature, ki ima oporo tudi v podatku, da je bilo leta 1991 za nagrado kresnik na voljo sedemnajst romanov, leta 2013 pa sto trideset.
