Tiskane izdaje
»Poezija je središče vsake kulture, zlasti kitajske. Klasična in sodobna kitajska poezija nimata zgolj klasične 'pesniške' funkcije, kot jo pojmujete na Zahodu, temveč razkrivata naravo jezika, razmišljanja, način vizualizacije relevantnih tem in predvsem ritem, ton in glasbo vsega duhovnega in materialnega. Zato sem pesnik.«
Tako pravi kitajski pesnik Yang Lian, ki poudarja, da je to še pomembnejše v času, ko postaja Kitajska del tako imenovanega novega sveta, ki ga zaznamuje prazno potrošništvo globalizacije, kolektivistični duh pa ostaja in se še krepi.
Poezija ohranja prvine individualnosti, ki je osnova vsake žive kulture. In individualno držo je – v svoji poeziji, ki je sinteza tradicionalne kitajske lirike ter specifičnega modernizma, ki ima le malo genetskih povezav z zahodnim modernizmom, in v svojem družbenem in ne nazadnje političnem poslanstvu – tudi obdržal.
Kljub velikim preizkušnjam, kot so poskus prevzgoje v času kulturne revolucije, različni pritiski v obdobju delovanja v krogu tako imenovanih »meglenih pesnikov« v Pekingu v sivih časih osemdesetih let preteklega stoletja ter izgnanstvo po pokolu na trgu Tiananmen.
Lian, dobitnik številnih nagrad, med drugim je bil nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, pravi, da je izgnanstvo zanj svojevrsten blagoslov. Poleg kitajskih ima zdaj tudi evropske in ameriške korenine, ob obisku na Ptuju, kjer je bil eden od častnih gostov Dnevov poezije in vina, je lahko identificiral tudi slovenske. »Kitajska identiteta je res primarna, vendar me definira predvsem individualni kod, z lahkoto se identificiram z novimi obrazi, pokrajinami, občutki in refleksijami.«
Je smiselno govoriti o poeziji, je mogoče tako najti ključ? Pravite, da celo vaši najbližji pesniški prijatelji ne dojemajo vseh plasti vaše poezije.
Paradoksalno celo sam ob prebiranju svojih zgodnjih pesmi ne najdem več ključa, pogosto si ne znam razložiti posameznih besed, stavčnih zvez, metafor in misli. (smeh) V tem je pravzaprav čar poezije, v potovanju duha, kjer se odpirajo vedno nove možnosti, poezija pač ni enostavno deskriptivna, zato tudi percepcija ne more biti enoznačna in dokončna.
Za številne pesnike je naloga opravljena, ko je pesem napisana.
Sam nisem takšen, s tem se moje obveznosti šele začnejo. Vesel sem, če kdo prebira moje pesmi, saj s tem dobim sopotnika na potovanju. Zato se posvečam esejistiki, v kateri ne poskušam razložiti pomena pesmi, temveč jo umestim v širši kontekst kulturnega in ne nazadnje političnega polja, s čimer postane potovanje bolj gladko. Čutim odgovornost, da poskušam s pesniškim jezikom po najboljših močeh razložiti dramatične spremembe, ki se dogajajo s kitajskim človekom, te spremembe so morda največje v pettisočletni kitajski zgodovini.
Takšnih radikalnih preobratov, kot so kulturna revolucija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki ste jo občutili tudi sami, dogodki leta 1989 na trgu Tiananmen in neverjetna ekonomska ekspanzija v zadnjem desetletju, ni doživela nobena druga država.
Zagotovo. Spremembe so bile pravzaprav veliko globlje, kot jih dojema večina. Kitajska je bila pogosto v konfliktu z Zahodom, vendar je šlo zgolj za vojaške ali ekonomske konflikte, nikoli kulturne. Kitajci so vedno dojemali svojo kulturo ne samo kot enakovredno, temveč celo kot superiorno v primerjavi s tisto na Zahodu, kulturna revolucija pa nas je poskušala prepričati, da smo bili žrtev prevare, da je bila celotna kitajska civilizacija povsem brez vrednosti in da je treba začeti iz nič.
Projekt tovrstne komunistične utopije se je sesul v prah, dobili smo najtežjo lekcijo, kako se ne sme spreminjati družbe.
In potem protiudarec v smislu popolne komercializacije; pred poldrugim desetletjem so vsi govorili, da je Kitajska prevzela Hong Kong, kmalu pa se je pokazalo, da je Hong Kong prevzel Kitajsko.
Nedvomno, uporabljal se je izraz, da je Kitajska osvobodila Hong Kong, v resnici pa je Hong Kong osvobodil Kitajsko. Najbolj na očeh je seveda ekonomski model. Kitajska je danes v tem pogledu kapitalistična par excellence, nič manj pomembna ni prevlada popularne kulture, ki se je prav tako razširila iz Hong Konga, nekoliko se to odraža tudi na področju intelektualnega delovanja.
To ostaja po mojem mnenju najšibkejši člen sodobne Kitajske, vendar se je še zlasti na jugu v Kantonu kljub pritiskom in cenzuri izoblikovalo jedro intelektualcev, ki se ne pusti ustrahovati.
Tudi vi in skupina tako imenovanih 'meglenih pesnikov' se ob koncu sedemdesetih let v Pekingu niste pustili ustrahovati.
Ne morem reči, da me ni bilo strah, vendar smo vztrajali. Moč mi je dajalo spoznanje, da nisem sam. Ko so me poslali iz Pekinga na podeželje in sem začel pisati pesmi, sem bil povsem osamljen, po vrnitvi pa sem spoznal, da obstaja veliko ljudi, ki razmišljajo in čutijo podobno, ki zavračajo prazno politično bombastično retoriko in znajo prisluhniti notranjemu glasu in črpati inspiracijo iz osebnih in družbenih korenin, ki segajo daleč v preteklost.
Kot osebnosti smo bili zelo različni, tudi naš pesniški izraz je bil specifičen, povezovalo nas je nekakšno konspirativno zarotništvo, da s poezijo ohranimo in razvijamo civilizacijo, ki so jo poskušali izbrisati.
Velikokrat poudarjate, da je bilo izgnanstvo za vas priložnost. Če bi ostali na Kitajskem, ne bi mogli ohraniti distance in vaše pesniško delo bi bilo drugačno, morda bi celo prenehali pisati.
Če pogledam usodo svojih kolegov 'meglenih pesnikov', bi se to prav lahko zgodilo. Tako rekoč nihče več ne piše, tako ali drugače so se poskušali prilagoditi sistemu, ki zdaj ne grozi več toliko z represijo, temveč kritičnega posameznika nevtralizira s potrošništvom. Okolje je tako indiferentno, da se zdi vsak angažma zaman.
To je velika škoda, ta moja generacija še ni tako stara in bi lahko zdaj igrala vitalno vlogo pri oblikovanju drugačne podobe Kitajske, ki postaja sinonim za najbolj primitivno obliko praznega komercializma.
V okviru tako imenovane prevzgoje v času kulturne revolucije so vas poslali na podeželje kopat grobove. Se je poleg odnosa do življenja spremenil tudi vaš odnos do smrti?
Najbolj me je presenetilo spoznanje, da se pokopavanje mrtvih na Kitajskem ni spremenilo od kamene dobe do danes. To je pomemben pokazatelj zmotnega dojemanja zgodovine kot cikličnega napredka.
Fenomen kulturne revolucije kaže na popolno izgubo humanizma in zdravega razuma, paradoksalno so tedaj vsi vpili, da smo na pragu nove civilizacije, rojeva se nov človek, v resnici pa smo bili v najtemnejšem zgodovinskem obdobju. Tudi v najbolj brutalnih časih cesarstva ni bilo takšne eskalacije nasilja, predvsem pa popolne ravnodušnosti za usodo posameznika, družbe in države.
Vse nas je zajel ta popolnoma iracionalni val destrukcije, kot sem zapisal v eni od pesmi, nisem vedel, ali na pokopu jaz nosim krsto, sem sam v krsti in me nosijo drugi, ali pa nosim krsto, v kateri ležim. Slednje se je pokazalo za točno. Mama je v tem kaosu umrla, oče je preživel.
Očeta ste nejevoljno ubogali, ko vas je že pri šestih letih silil v učenje klasičnih kitajskih pesmi na pamet, čeprav niste razumeli niti besede. Verjetno se je kasneje to pokazalo za neprecenljivo izkušnjo?
To ni bil zgolj princip mojega očeta, ki je bil sicer profesor angleške literature, to je že od nekdaj princip kitajskega izobraževanja. Povezano je s strukturo jezika, slovnica je zelo specifična in nima zveze s slovnico, kot jo pojmujete na Zahodu. Gre za delčke, ki jih lahko sestavljate povsem svobodno, tukaj ni suhih slovničnih pravil, še najbolj bi bila ustrezna primerjava z glasbo.
Delčke je treba po posluhu zložiti v kompozicijo, celoto drži skupaj ritem. Otroci morajo, ne da bi kaj razumeli, prebrati na tisoče pesmi in proznih spisov, da bi dobili občutek za ritem, ki se zasidra globoko v podzavesti. Kot otrok sem zato sovražil poezijo. Ko sem začel pisati, je iz mene privrel do tedaj neznan ritem, ki je skoraj sam vodil pero. Ko sem se profiliral kot pesnik, je bil tudi moj oče neznansko zadovoljen in ponosen.
V poeziji je vedno veliko izgubljenega v prevodu. Se zdi v primeru prevoda iz kitajščine izguba nenadomestljiva?
Zato poskušam ustvarjalno sodelovati s prevajalci. Rezultat ni nikoli optimalen, vendar je esenca dovolj razberljiva, da se lahko z mojo poezijo identificira tudi tisti, ki ne obvlada kitajščine.
London, verjetno edino res svetovljansko mesto na svetu, se z zgodovinsko patino zdi kot nalašč za refleksijo preteklega in sedanjega.
London mi v tem pogledu res odgovarja. Ima veliko življenj, veliko različnih zgodovinskih ciklusov, prav tako, kot imam tudi sam veliko življenj. Včasih se sprašujem, ali sem res jaz na kitajskem podeželju kopal grobove, pisal pesmi v sivem Pekingu po koncu kulturne revolucije, pristal v izgnanstvu in se prebijal skozi življenje. Res jaz zdaj na odru berem občinstvu in dobivam ovacije in nagrade, se sprehajam po parku blizu mojega londonskega doma? Vse to sem jaz in za to sem hvaležen usodi.
