»Ker naj se državljanski zakoni, da popolnem pomirijo državljane v zagotovljenem uživanju zasebnih pravic, določijo ne le po občih načelih pravičnosti, marveč tudi po posebnih razmerah prebivalcev, naznanijo v umljivem jim jeziku in obdrže v stalnem spominu po redni zbirki, smo skrbeli od nastopa vlade neprestano, da se dovrši sestava popolnega domačega državljanskega zakonika, ki so jo sklenili in započeli že naši predniki.«
Takole smelo se začne »razglasilni« cesarski patent k avstrijskemu civilnem zakoniku (Allgemeiner bürgerliches gesetzbuch) alias občnemu državljanskemu zakoniku
z dne 1. junija 1811, št. 946, po naše popularno ODZ, ki je v večjem delu habsburške monarhije začel veljati 1. januarja 1812, na ozemlju vojvodine Kranjske pa šele 1. maja 1815, po padcu Napoleona in ukinitvi Ilirskih provinc. Zakonik je bil večkrat noveliran, vendar ne
v takšnem obsegu, kot je značilno za sodobne nestanovitne predpise.
Zakonik je v slovensko pravno kulturo vtisnil neizbrisen pečat, kar potrjujeta januarski simpozij ljubljanske pravne fakultete ob dvestoletnici ODZ in domiselna poteza GV Založbe, da je izdala faksimilirano izdajo zakonika iz leta 1928 v originalnem žepnem formatu in s posebej vezano spremno besedo prof. dr. Mihe Juharta (prva izdaja iz leta 2011 je že pošla). Zapleteno delo na zgodovinskem zakonodajnem projektu se je začelo že v drugi polovici 18. stoletja, sprva pod taktirko enega največjih tedanjih pravnikov Karla Antona von Martinija, po njegovi smrti pa pod vodstvom Franza von Zeillerja. Po njuni zaslugi zakonik izžareva žlahtne tvarine humanizma, naravnega in rimskega prava. Zajeten del besedila je bil leta 1797 poskusno uveljavljen kot sijajen zakonodajni eksperiment v zahodni Galiciji, na ozemlju današnje Poljske. Tovrstno testiranje se je očitno obneslo in bi ga kazalo večkrat uporabiti tudi na pragu tretjega tisočletja.
Čeravno je že razglasni patent predvideval prevode iz avtentične nemščine v deželne jezike nekdanje monarhije, se je s poslovenjenjem pričela ukvarjati tedanja »duša narodnega življenja« – Slovensko društvo v Ljubljani šele po letu 1848. Levji delež pri tem izjemno pomembnem projektu so opravili zlasti Anton Mažgon,
dr. Josip Krajnc, Matej Cigale, Fran Regally, Božidar Bežek in dr. Janko Lokar. Leta 1853 smo dobili prvi prevod, ki bi ga morali po več kot pol stoletja uporabe v praksi izbrusiti zaradi jezikovne zarjavelosti, vendar je prizadevanja naših vrlih prednikov prekinila prva svetovna vojna. Po ponovni vzpostavitvi miru je translacijo dokončal Bežek in jo leta 1928 s pomočjo Tiskovne zadruge tudi na ogled postavil.
V predgovoru je napisal, da je zagrizel v ta trdi oreh »živo čuteč to ne več odložljivo potrebo«, kajti debitantski in doslej edini slovenski tekst zakonika »že davno ni več dorastel čudovitemu razmahu našega jezika in sloga, tudi pravniškega«, zato je slovenska terminologija civilnega prava postala »nestalna in neenotna kakor komaj še v kakšni drugi pravni panogi«.
Arhaičen zven
1502 paragrafov
Kakopak ODZ danes zveni precej arhaično, na trenutke celo nekoliko šegavo, čeprav je pogosto bolj klen in sočen od modernega pravniškega izrazja, recimo paragraf
48 (»Besniki, blazniki, bebci in nedorasleci ne morejo skleniti nobene veljavne ženitne pogodbe.«) ali paragraf 53 (»Nedostatek potrebnih dohodkov, dokazano ali obče znano slabo nravstvo, nalezljive bolezni ali smoter zakona ovirajoče hibe onega, s komer se hoče stopiti v zakon, so pravični razlogi, da se odreče privoljenje v zakon.«).
Zakonik vsebuje 1502 paragrafa. Razvrščeni so v uvod in tri dele. Knjižna izdaja ponuja tudi dodatek, v katerem je poleg določb dveh novel še impresivno stvarno kazalo, ki s številnimi latinskimi pravnimi termini dokazuje pomen recepcije rimskega prava v sodobne pravne sisteme. Prvi del obravnava osebno pravo (zakonsko zvezo in družinska razmerja), drugi stvarno, dedno in obligacijsko pravo, tretji skupne določbe o osebnih in stvarnih pravicah. Za »vojaški stan in za vojaštvo pripadajoče osebe« so veljali posebni predpisi, kakor tudi za trgovinske in menične posle.
Juhart je jedrnato pripomnil, da lahko pomen nekdanjega avstrijskega zakonika za razvoj slovenskega civilnega prava strnemo v en stavek: »ODZ je bil in je še zmeraj pravni vir slovenskega civilnega prava.« Osupljivi sta denimo določbi paragrafa 7, po katerem je treba dvomljiv pravni primer razlagati »glede na skrbno zbrane in dobro preudarjene okolnosti po naravnih pravnih načelih«, in paragrafa
16, v katerem blešči naravnopravni smaragd iz krone človekovih pravic: »Vsak človek ima prirojene, že po razumu vidne pravice in ga je torej šteti za osebo. Robstvo ali nevoljništvo in izvrševanje nanje se nanašajoče oblasti ni dopuščeno v teh deželah.«
Čeprav so ODZ
razveljavili, je veljal
Po razpadu habsburške monarhije in nastanku jugoslovanske kraljevine je ODZ še naprej veljal znotraj slovenskih mejá. Po drugi svetovni vojni so ga v novorojeni socialistični federativni državi formalno razveljavili, dejansko pa je njegova vsebina ostala v veljavi kot neformalni pravni vir v podobi pravnih pravil. Leta 1978 smo na zveznem nivoju ugledali zakon o obligacijskih razmerjih, ki zaradi delitve pristojnosti med federacijo in republikami ni uredil celotnega civilnopravnega področja, zato so se v Sloveniji še naprej uporabljala pravna pravila za zakonsko ne-urejena razmerja (npr. za darilne, družbene in posodbene pogodbe, pogodbe na srečo in odgovornost lastnika stavbe). Mimogrede, starodavni zakonik med igre na srečo (tako imenovane tvegane, aleatorne pogodbe) v 1269. paragrafu uvršča tudi zavarovalne pogodbe, s čimer se nekateri pravniki in ekonomisti ne strinjamo, saj je pri loteriji nagib igralcev špekulacija, pri zavarovanju pa gospodarska varnost; zavarovanje je gospodarska nujnost, srečelov pa ne; cilj igre je obogatitev, cilj zavarovanja pa nadomestitev škode in tako naprej.
Stvarno pravo je leta 1980 uredil zvezni zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je z nekaterimi vrzelmi prav tako omogočil spogledovanje z dobrim starim zakonikom na področju sosedskega prava, osebnih služnosti in stvarnih bremen.
Današnje stanje
Po rojstvu samostojne in neodvisne Republike Slovenije smo imeli v prvih letih nastajanja lastne pravne države idealno priložnost, da civilno pravo kodificiramo
z enim kodeksom, vendar tega žal nismo storili, zdaj pa je bržkone prepozno. Tematika je raztresena po dveh zakonikih – obligacijskem in stvarnopravnem – ter dveh zakonih o dedovanju in zakonski zvezi ter družinskih razmerjih, pri čemer se čuti znatnejši vpliv občnega zakonika, recimo pri ureditvi darilne pogodbe. Ob tem Juhart navaja zanimiv podatek, da je v letu 2010 vrhovno sodišče odločilo v 1648 civilnih zadevah, pri čemer je v 27 primerih neposredno uporabilo pravna pravila ODZ kot pravno podlago za svojo odločitev (npr. pri priposestvovanju in darilnih pogodbah), kar je omogočeno s prehodnimi določbami zdajšnjih predpisov. V skladu z ustavnim načelom prepovedi retroaktivnega učinkovanja zakonov se namreč za pravna razmerja, nastala pred njihovo uveljavitvijo, uporabljajo pravila, ki so veljala v času nastanka pravnega razmerja.
Po navedbah Pravne prakse so se na nedavnem pravniškem simpoziju nekateri ugledni pravniki zavzeli še za širši domet ODZ, denimo dr. Marko Brus pri pravicah nerojenih otrok, dr. Miha Juhart pri stavi, dr. Helmut Koziol glede načina pridobitve lastninske pravice, dr. Markus Bruckmüller glede obljube, dr. Karel Zupančič v zvezi s hipotetično voljo oporočitelja pri dedovanju in dr. Mile Dolenc pri upoštevanju napak volje pri sklepanju pogodb.
Če mi je dovoljeno v slovo pomahati s poetično licenco, bi sklenil, da se občni državljanski zakonik ne želi zgledovati po Coelhovi Veroniki, kajti noče umreti in hoče še naprej živeti. Ker je z zdravilnimi žarki vseskozi grel in spodbujal razvoj naše pravne misli, juridične terminologije, pravne znanosti in sodne prakse, ga še zlepa ne bomo prepustili zaprašenim arhivom.
Vivat, crescat, floreat!