Tiskane izdaje
V zborniku Kliči me po imenu je Silvija Borovnik zbrala in uredila osemintrideset črtic, novel ali odlomkov prav toliko slovenskih avtoric, ki so nastajali od začetka 20. stoletja do danes. Seveda bi bilo izbrane zgodbe – ki so povečini kakovostne, nekaj med njimi je izvrstnih – redukcionistično razumeti zgolj kot zgodovinska pričevanja o spreminjajočem se položaju žensk na Slovenskem.
Zdi se, da k takšnemu branju nekoliko napeljuje tudi urednica, ki je zgodbe nanizala v strnjen časovni lok z nekaj tematskimi poudarki. Uvodna, le stran in pol dolga črtica Zofke Kveder, brutalno realistično slika življenje v začetku 20. stoletja; gre za zgoščen prikaz verižnega materinstva in z njim povezane skrajne revščine, v katero je ukleščen odnos med prezgodaj uvelo ženo, ki je v desetih letih rodila devet otrok, in zgaranim možem, ki dela po osemnajst ur, a njegovi otroci stradajo. Ta zgodba, stara »le« dobrih sto let, iz nas izžene vsakršno idealiziranje preteklosti, v katero se radi zatekamo v »kriznih« časih.
Toda (neprostovoljna) samskost žensk je praviloma pomenila še večjo socialno in ekonomsko marginalizacijo, o čemer pripoveduje odlična črtica Milice Ostrovške, v kateri junakinjo na nomadsko pot priložnostnih del pahne njeno pritlikavstvo, ki ga je mogoče razumeti tudi kot utelešenje nemoči.
Pri tem je pomembno, da avtorica ne zdrsne v (samo)pomilovalni ton, ampak psihološko pretanjeno izriše dialektiko gospodarja in hlapca. Tudi dekla Lujzika si namreč najde svojega hlapca, Cigana, nad katerim s perverznim zadovoljstvom uveljavlja nadvlado.
Če so pred vojno iz tega ozkega risa izstopile redke izjemne, pogumne posameznice, med njimi tudi popotnica in pisateljica Alma Karlin, se je po vojni – ko so ženske dobile volilno pravico in možnost (bolje) plačanega dela – eksistenčni okvir nekoliko razprl. Toda ponotranjene patriarhalne družbene norme so ostale. Branka Jurca iskreno spregovori o (psihičnem) nasilju moža, nekdanjega partizana, ki ženino poklicno uspešnost doživlja kot lastno kastracijo. Sili jo, naj izbere med »ljubeznijo« in neodvisnostjo; ona izbere slednjo.
Klavrna podoba
Zbirka kot celota nudi vpogled tudi v širšo družbenopolitično realnost: izginjanje ljudi po vojni, sivina socializma, razpad Jugoslavije, tranzicija. A v dobršnem delu izbranih del je osrednje mesto dodeljeno partnerskemu odnosu. Tako se med branjem zgodb – ki so z izjemo dveh pisane z ženske perspektive – izrisuje tudi nič kaj laskava podoba (slovenskega) moškega: neodgovornega, deško očarljivega brezdelneža, ki kadi cigarete, kupljene s sinovim denarjem; igra harmoniko v krošnji drevesa; žensko ob izgubi otroka pušča povsem samo ipd.
Žal pogosto umanjka (psiho)analitičen pogled v drobovje odnosa. Izjema je zgodba Milojke Žižmond Kofol, v kateri se patološkost razmerja bohotno manifestira v ženinem prenajedanju. Čeprav se zaveda, da jo žre moževa nezvestoba, najeda sina. Indicem materinske posesivnosti, ki vodijo celo do umora, v ritmu detektivke sledi tudi Maja Novak.
Silvija Borovnik v svoji večplastni, avtobiografsko obarvani črtici mimogrede navrže: »mati je vsega kriva«, kar lahko razumemo kot aluzijo na zbanalizirano freudovstvo ali pa kot ironiziranje cankarjanskega lika matere. A kljub upravičenosti tovrstne distance v zbirki pogrešamo kakšno neposrednejšo obravnavo zagonetnega odnosa med materjo in hčerjo.
Neodvisne posameznice
Zbornik Kliči me po imenu se konča z zgodbo Mojce Kumerdej, ki razgrajuje ostaline (moškega) prepričanja, da je ženska samskost znak spodletelosti, ne pa stvar zavestne izbire. Tudi naslovnica in naslov knjige izpostavljata žensko v njeni posamičnosti; na prvi strani tako v nas nagajivo zre razkuštran obraz najstnice, mlada ženska, ki stoji ob kolesu, pa gleda predse.
K sreči je ta nekolikanj romantizirana podoba tudi zgodovinsko »podložena«. Na zadnji, hrbtni strani ovitka sta namreč fotografija skupine ameriških sufražetk in značilen socialističen plakat matere z otrokom. Današnjih neodvisnih posameznic namreč ne bi bilo brez vztrajnega boja naših prednic – za pravico do izobraževanja, plačanega dela in (porodniškega) dopusta, kakovostnega in dostopnega javnega varstva otrok, svobodnega odločanja o rojstvu otrok ipd.
Kljub napredku – včasih pa prav zaradi njega – tudi danes obstajajo številne slepe pege, na kar bolj ali manj direktno opozarjajo mnoge avtorice. Lucija Stepančič v skrajno ironiziranem tonu slika absurdnost lepotnih tekmovanj. Erica Johnson Debeljak izpostavi prilaščanje, priključitev ženske identitete moški – od tod zahteva »kliči me po imenu«, ne po (moževem) priimku –, ki je sorodna asimiliranju tuje, manjšinske kulture. Vesna Lemaić znanstvenofantastično uokviri brezperspektivnost mladih (žensk), ki jim niti tisočšeststoti razgovor za službo ne jamči zaposlitve. Suzana Tratnik razgali heteronormativnost naše družbe, v tesnobni futuristični zgodbi Nataše Sukič pa nas zasleduje foucaultovsko vsevidno oko, čigar nadzor najhitreje spregledajo »drugačni« – homoseksualci, transvestiti, transseksualci.
Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je jezikovno-slogovno zelo bogat. V njem najdemo vse, od psihološkega realizma do modernizma in postmodernizma; tudi žanrska obarvanost je pestra – od kriminalke do fantastike. Fabula je pri nekaterih avtoricah čvrsta, pri drugih se drobi v fragmentarne okruške; izraz nekaterih je obvladan, spet druge segajo po besednih igrah. Prav zaradi te pestrosti v zgodbah pogrešamo obsežnejšo obravnavo samega procesa pisanja in pogojev zanj. Alma Karlin na primer zapiše, da je pri svojih gostiteljih na enem od potovanj lahko pisala »največ dve uri dopoldne in celo ti dve uri sem si morala ukrasti«. A to je bržkone tema, ki si zasluži lasten zbornik.
