Živali v besedi, sliki, mitologiji in zgodovini

Bestiarij kot žanr, s katerim se danes po svetu ukvarjajo številni inštituti za animalistiko.

Objavljeno
02. september 2013 21.07
 Jelka Kernev Štrajn
Jelka Kernev Štrajn

Kadar na kresno noč krenemo­ v gozd v upanju, da se bo v našem obuvalu znašlo praprotno seme in bomo razumeli govorico živali, se prelevimo v živo pričo prastare modrosti, ki pravi, da je življenje človeka ali, natančneje, človeške živali v temelju odvisno od ne-človeške živali in z njo že od nekdaj najtesneje prepleteno.

Prav primer kresne noči govori, da razmerje med vrstama ni omejeno zgolj na raven neposrednega telesnega preživetja in vzajemne uporabnosti.

Zadeva vse razsežnosti bivanja, spoznavno, etično in estetsko. Neovrgljiv dokaz so stenske podobe v Altamiri, mitološke zgodbe in svetopisemsko izročilo, ki je vplivalo na odnos človeka do živali, kot ga razbiramo skozi kulturno zgodovino Zahoda.

Bestiariji so namreč značilen produkt krščanskega srednjega veka. Izraz, ki označuje zbirko literarnih ali likovnih upodobitev živali, izvira iz latinske besede bestiarium (bestia lat. žival). Gre za poseben likovni in literarni žanr, popularen zlasti med 12. in 14. stoletjem, a tudi pozneje.

Sestavljavci bestiarijev so praviloma obravnavali živali kot simbole in prispodobe, ki naj bi poleg estetskega imele tudi moralni učinek.

Zato je po eni strani mogoče pritrditi tistim, ki ugotavljajo, da avtorjev bestiarijev niso zanimale živali same po sebi, pač pa so jih obravnavali izključno glede na človeka; po drugi strani pa je v določenih primerih mogoče opaziti, da žival občinstvu ni predstavljena kot machina animata, ampak kot anima.

Najširše zajetje različnih tematizacij živali

Zato ne preseneča, da v uvodu v Književno žival naletimo na opozorilo o etimološki sorodnosti dveh latinskih besed, anima (lat. duša) in animal (lat. žival), kar potrjuje, da gre za publikacijo, ki presega koncept doslej znanih bestiarijev, saj gradi na predpostavki, da je tudi ne-človeška žival subjekt s posebnimi lastnostmi, ne zgolj primerek svoje vrste ali prispodoba kake človeške lastnosti.

Nedvomno je prav v tem treba videti skupni imenovalec 48 prispevkov avtorjev in avtoric različnih narodnosti (tudi slovenske), zbranih na temo živali, razvrščenih v osem tematskih sklopov, posvečenih živali v mitologiji in folklornem izročilu, srednjeveških in humanističnih tekstih, renesansi, manierizmu in baroku, sodobni književnosti, literarni fantastiki, književnosti za otroke, filozofsko-literarni obravnavi živali, zooetiki in življenju živali v književnosti nasploh.

Razvidno je torej prizadevanje po najširšem zajetju načinov tematizacije živali v literaturi in drugih umetnostih. Ob tem je treba omeniti, da je Književna žival že drugo obsežno delo na področju kulturne animalistike v hrvaškem jezikovnem prostoru; je logično nadaljevanje Kulturnega bestijarija iz leta 2007.

In to nikakor nista edini hrvaški publikaciji s tega izrazito interdisciplinarnega področja, ki ga pri nas komajda zaznavamo, naši sosedje pa ga gojijo že skoraj dve desetletji.

Povsem drugačen od našega je položaj zunaj naših meja, kjer obstaja vrsta inštitutov in kateder za animalistiko in kjer redno izhajajo knjige in revije na temo živali v literaturi, filmu, filozofiji, etnologiji in drugih humanističnih vedah.

A kot se prerado zgodi, ko se razvija nova akademska smer, tudi tokrat postaja predmet preučevanja poligon za ustvarjanje simbolnega kapitala znanstvenikov, kar pomeni, da utegne žival znotraj humanistike dobiti podoben status, kot ga poznamo na primer v naravoslovnih vedah.

Kaže, da se urednici zavedata te nevarnosti, saj sta publikacijo zasnovali kot presečišče različnih pogledov na reprezentacije živali. Vsi pogledi, vključno s tistimi, ki obravnavajo živali kot metaforo, simbol in alegorijo, se utemeljujejo v ekološki etiki, še izraziteje pa v etiki, ki zavrača speciesizem in opozarja na prepustnost in nedoločljivost meje med človeško in ne-človeško živaljo.

Nestabilnost meje med človeškim in živalskim

V tem duhu učinkuje Shakespearova problematizacija antropocentričnega gledišča v Titu Androniku (Suzana Marjanić) kot interpretacija pesniškega in esejističnega dela Danijela Dragojevića (Branislav Oblučar). Njegova tematizacija živali aludira na razliko med simboličnim redom in semiotičnim kaosom ter pripoveduje o obstoju drugosti, ki je blizu in hkrati neskončno daleč. Živali namreč naseljujejo nam nedostopen prostor, ki ga z jezikom nikoli ne moremo povsem zajeti.

Od tod, sklepa Oblučar, tolikšen pomen domišljije in poezije v odnosu človeka do živali. Podobno stališče zavzame prispevek o slovenski poeziji, ki tematizira razliko med filozofsko in literarno obravnavo živali in nakaže prednosti literature, se pravi domišljije (Marjetka Golež Kaučič). Zato ni presenetljivo, da bestiariji vključujejo tudi živali, ki nimajo svojega korelata v realnosti, ampak živijo izključno v mitološkem in bajeslovnem izročilu (enorog, kentaver).

Zlasti primer kentavra (Jadranka Brnčić) potrjuje tezo, da človek ni od nekdaj antropomorfiziral živali, pač pa je, prepričan o njuni globoki povezanosti, svojo podobo pogosto preobražal v ­živalsko.

Temu v prid govorijo totemski izvori vladarjev v nekaterih omikah, na primer kitajski in korejski (Snježana Zorić), nerazločljivost meje med živalskim in človeškim v mehiški kulturi (Zeb Tortorici) ter motivi delnega ali popolnega preobražanja človeka v žival in nasprotno v ustnem izročilu in umetnem slovstvu (Jasmina Vojvodić, Milana Romić, Konstantin Rahno, Boris Beck).

V teh preobrazbah uziramo anticipacijo današnjega genetskega in vizualnega hibridiziranja bioloških vrst (Željko Uvanović). Nestabilnost meje med človeškim in živalskim potrjuje tudi navzočnost »apokaliptičnih živali« (zmaj, leviatan) v moderni hrvaški fantastiki (Kornelija Kuvač-Levačić) in širše, v znanstveni fantastiki slovanskih književnosti (Dejan Ajdačić).

Najslovitejša žival srednjeveških bestiarijev je nedvomno enorog; zanimivo je plastenje njegovih pomenov v srednjeveških upodobitvah (Anna Loba). A ne le bajeslovnim, tudi realnim živalim je v kulturnem izročilu pogosto pripisana čudežna moč (Vinko Grubišić, Nataša Govedić).

Kaj pa živalski ep?

Svet zase je reprezentacija ptic, ki vključuje realne (Adelina Anguševa, Margareta Dimitrova, Ivo Silla, Marie-Geneviève Grossel, Olga Mladenova) in fantastične ptice, na primer ptiča feniksa (Snježana Husić) in rajsko ptico, katere zgodba je splet dejstev in bajeslovnega izročila (Jasmina Mužinić, Jasenka Ferber Bogdan, Antonija Zaradija Kiš). V povsem drugačni obliki se ptice pojavljajo v glagoljaških lekarniških knjigah, kjer je njihov pepel sestavina starih receptov, ki so svojevrsten spoj empirije in domišljije (Marija-Ana Dürrigl, Stella Fatović-Ferenčić).

Oboje je na delu tudi v čarovniških zgodbah, v katerih živali praviloma nastopajo kot pomagači ali produkti čudežnih preobrazb (Mirjam Mencej), in v drugem folklornem izročilu, kjer so živalske zgodbe v funkciji moralnega zgleda (Monika Kropej, Darija Gabrić-Bagarić, Antonija Zaradija Kiš, Mirjana Bračko, ­Pieter Plas).

Ustno in umetno literarno izročilo upoštevajo prispevki, ki raziskujejo motiviko ene ali več živalskih vrst (Maja Pasarić, Dunja Fališevac, Lidija Bajuk, Josip Bratulić, Miranda Levanat-Peričić, Davor Piskač, Predrag Krstić, Zvonimir Tucak, Manuela Zlatar), se posvečajo vplivu žanra na tematizacijo živali (Zlata Šundalić in Ivana Pepić, Berislav Majhut in Sanja Lovrić) ali evocirajo pomen živali v mladinski književnosti (Marijana Hameršak, Dragica Haramija) in epskih pesnitvah, v katerih so živali – zlasti konji – neogibni spremljevalci junakov (Mirjana Detelić, Krešimir Krnic, Lovro Škopljanac).

Prav zato ni mogoče, da ne bi pogrešili besedila, posvečenega kakemu živalskemu epu. Ta manko morda deloma zapolnijo fragmenti iz neobjavljenega rokopisa Toposi erotike (Nikola Visković) in prispevek o pozabljeni »poetski opereti« Bore Pavlovića Pas Fidelio (Branimir Donat).

Nelagodna primerjava

Skoraj nemogoče je, da se sodobna knjiga na temo animalistike ne bi opredelila do razvpite, a hkrati skrajno občutljive Coetzeejeve primerjave med dogajanjem v modernih klavnicah in holokavstom. O tem govoriti ali molčati je dilema umetniških reprezentacij (Vladimir Biti), a nič manj dilema zastopstva v modernih demokracijah.