Tiskane izdaje
Rak ni le ena bolezen, temveč mnogo bolezni, ki imajo skupno značilnost: nenormalno rast celic. Sicer pa o njem ni veliko znanega, zato so tudi izidi zdravljenja večkrat negotovi. Ameriški onkolog Siddhartha Mukherjee je napisal biografijo te bolezni, ki je 2010, ko je izšla v ZDA, postala uspešnica. Včeraj je bil svetovni dan boja proti raku.
Siddhartha Mukherjee je Indijec, ki je najprej študiral biologijo na Stanfordu, zatem pa je doktoriral iz imunologije na Oxfordu. Po doktoratu je študiral medicino na Harvardu in zdaj dela kot raziskovalec raka na univerzi Columbia in kot onkolog v njenem medicinskem centru.
Knjigo z naslovom Kralj vseh bolezni in podnaslovom Biografija raka je začel pisati 2004 in za izjemen trud, strokovnost ter talent, ki jih je vložil vanjo, je bil nagrajen z velikim številom bralcev ter priznanj – s Pulitzerjevo nagrado za stvarno literaturo, Guardianovo nagrado za knjižni prvenec ter z uvrstitvijo v finale za nagrado ameriškega združenja književnih kritikov. Časopis New York Times in revija Time sta knjigo uvrstila med najboljše knjige leta 2010, Time pa med sto najpomembnejših stvarnih knjig v angleščini od leta 1923.
Precej zahtevno delo, ki vsebuje medicinsko, farmakološko in biološko terminologijo, je s strokovne plati pregledala zdravnica Mirjana Rajer z Onkološkega inštituta v Ljubljani.
Strokovno, a ne suhoparno
Knjiga ni namenjena le strokovnjakom, ki se ukvarjajo z rakom, ali nasploh medicincem. Tem lahko poglobi vpogled v to kompleksno bolezen, ker jo osvetljuje iz različnih kotov, laični bralci pa v njej najdejo odgovore na številna vprašanja, ki si jih o njej zastavljajo, in to ne le tisti, ki so se s to boleznijo neposredno ali posredno že srečali. To seveda ni delo, ki bi ga prebirali v postelji pred spanjem; malo zaradi njegove zahtevnosti in malo zato, ker preveč spodbuja k razmišljanju, da bi lahko zazibalo v spokojen spanec. No, kljub temu pa je odveč morebitni strah, da bi bralca potegnilo v globino temnih misli in zlih slutenj.
Napisano je izobraževalno in strokovno neoporečno, vendar ne suhoparno, kot je večinoma pisana strokovna literatura. Knjiga sicer nima literarnih pretenzij, kljub zahtevnosti pa se bere toliko tekoče, da bralca pritegne. Kakšnega bralca? Teoretično vsakega, saj rak pri iskanju gostitelja ni prav izbirčen. Na svetu za to boleznijo vsako leto umre osem milijonov ljudi in če posplošimo podatke za ZDA, ki jih navaja avtor knjige, bo za rakom umrla četrtina ljudi, za njim bo zbolel vsak drugi moški in vsaka tretja ženska.
V našem genomu
Če na kratko po avtorju povzamemo bistvo, kaj je rak: to je bolezen, ki jo povzroča nenadzorovana rast ene same celice. To rast sprožijo mutacije – spremembe v DNK, ki specifično vplivajo na gene, ti pa potem spodbudijo neskočno celično rast. Popačena in nebrzdana delitev rakavim celicam omogoča, da se razraščajo, prilagajajo, obnavljajo in popravljajo, da živijo za ceno našega življenja. Rakave celice rastejo hitreje in se bolje prilagajajo. So popolnejša različica nas samih.
Rak je vgrajen v naše genome: geni, ki sprožijo nenormalno celično delitev, v našem telesu niso nekaj tujega, temveč so le mutirane različice genov, ki opravljajo življenjsko pomembne celične funkcije. Kako dobiti bitko s tem zvitežem in zlobnežem? Treba je najti sredstvo, ki bo preprečilo, da bi v ranljivih celicah nastale te mutacije, ali najti sredstvo, ki bo mutirane celice odstranilo, ne da bi ogrozilo normalno rast. Kako ga najti, za zdaj še ni jasno, kajti to je tako, kot bi se soočili z neko vzporedno vrsto, ki je bolje pripravljena za preživetje kot mi. Rakova pota so namreč nepredvidljiva in ekspanzionistična, rak se naseli na enem organu in se preseli na drugega, je iznajdljiv in premeten kolonizator.
Že v davni preteklosti
Avtor je najprej hotel napisati zgodovino raka, toda bolj ko se je poglabljal v materijo, bolj se ga je poloteval občutek, da piše o nekom in ne o nečem. Zato iz tega pisanja ni nastala medicinska zgodovina bolezni, temveč biografija o njej kot bi jo pisal o človeku. Pri tem je odgovoril na številna odgovorljiva vprašanja, ki si jih ljudje pogosto zastavljamo. Predvsem: Je rak bolezen sodobnega časa? Je pogostejši, kot je bil včasih?
Rak kot ločena bolezen se prvič pojavi na papirusu iz 17. stoletja pred našim štetjem, najdenem v Luksorju v Egiptu, ta pa je bil prepis rokopisa iz davnega leta 2500 pr. n. š. V njem so zbrani nauki Imhotepa, velikega egiptovskega zdravnika in polihistorja. On govori o izbočenih gmotah v prsih, ki se širijo, opisane pa so tako nazorno, da skoraj gotovo govori o raku dojke.
Naslednji opis je najti šele dve tisočletji pozneje, okrog leta 440 pr. n. š., ko grški zgodovinar Herodot pripoveduje zgodbo o Atosi, perzijski kraljici, ki je opazila krvavečo bulo v svoji dojki, morda posledici še posebej zlohotne oblike raka dojke, ki se mu reče vnetni.
Kar je v zvezi z rakom posebej pomenljivo, je to, da je bila ta bolezen že od samega začetka ovita v molk, medtem ko se je o drugih boleznih, ki so zahtevale človeški davek, kot so npr. črne koze, gobavost, tifus, tuberkuloza ... veliko govorilo in pisalo. Je bilo tako zato, ker je bil redek ali pa se ga je že v začetku prijela stigma?
Avtor se do jasnega odgovora ni prebil, je pa dejstvo, da se je o njem govorilo šepetaje vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je začel pojavljati v časopisih in knjigah, v gledališču in filmu. Odmevna je bila knjiga Aleksandra Solženicina Rakov oddelek o neusmiljenih razmerah bolnišnice za rakave bolnike v Sovjetski zvezi, knjiga in po njej posneti film Ljubezenska zgodba o dekletu, ki umre zaradi levkemije ...
Po odgovor, zakaj je bilo tako, se avtor zateče k filozofinji Renati Salecl, ki pravi, da je v sedemdesetih letih prišlo do radikalne spremembe v zaznavanju objekta strahu, to je bil premik iz zunanjega proti notranjemu. V petdesetih letih 20. stoletja, v primežu hladne vojne, je Američane obsedal predvsem strah pred uničenjem od zunaj, bali so se bomb in jedrskih konic ... Morebitna grožnja družbi je bila zunanja. Toda v sedemdesetih letih se je mesto tesnobe dramatično premaknilo iz zunanjosti v notranjost. Gnitje in groza sta se zdaj znašla znotraj telesa družbe in zatorej tudi znotraj človeškega telesa, pojasnjuje Saleclova. Rak je poosebljal to notranjo grozo.
Vse pogostejši?
Avtor tudi odgovarja na drugo pogosto vprašanje ljudi: Ali je rak danes pogostejši kot nekoč? Je. In za to je več razlogov. Ta bolezen je povezana s starostjo. V starodavnih družbah ljudje niso živeli tako dolgo, da bi zboleli za rakom. Dolga stoletja so umirali zaradi tuberkuloze, vodenice, kolere ... Rak postane pogost šele takrat, ko so pobiti vsi drugi ubijalci.
Vendar pa dolgoživost verjetno ni edini dejavnik, temveč tudi način življenja. Za zdaj še ni povsem jasno, kako močan dejavnik so kemikalije in sevanja, ki smo jim izpostavljeni. Spremembe strukture sodobnega življenja so vplivale na to, da so se nekatere vrste rakov povečale, druge pa zmanjšale. Rak želodca, na primer, ki je bil v nekaterih populacijah razširjen do konca 19. stoletja, je bil verjetno posledica rakotvornih snovi v konzervirani hrani ter endemične in nalezljive okužbe z bakterijo. Z uvedbo hladilnikov in boljše javne higiene ta rak upada.
Boj za moč
Knjiga prikazuje tudi spremembe v zdravljenju raka in znotraj tega tudi neusmiljeno bitko za prestiž med zdravniki, predvsem med kirurgi in onkologi. Biti prvi z neko metodo zdravljenja in požeti svetovno slavo je neredko pomembno vodilo, ki pripelje do novih odkritij, spotoma pa tudi do velikih zmot. V dobi, prevzeti od moči in ustvarjalnosti kirurgije, v drugi polovici 19. stoletja, je imel skalpel glavno besedo in so pri raku dojke rezali vse globlje v prsni koš in trajno zmaličili in onesposobili telesa. Za povrh ti posegi niso upravičili pričakovanj.
V tem času se je kirurgija preobrazila v poklic, ki je prekipeval od samozavesti, veliki kirurgi so se obnašali kot nastopači. Operacijski sobi so rekli operacijski teater, operacija pa je bila predstava, ki jo je skozi odprtino nad odrom gledalo občinstvo. Še desetletja pozneje je bilo največ, kar je kirurg lahko storil, da je tehnično izvedel čim bolj dovršeno operacijo, zdravljenja raka pa ni bila njegova skrb. Prišlo je do spornega obdobja v zgodovini raka, akademiki so se prepirali glede načina zdravljenja, radioterapevti, kemoterapevti in onkologi so se divje borili za moč. V 60. letih se je radikalna kirurgija razcvetela v ultraradikalno, pojavljali pa so se tudi zagovorniki lokalnih operacij in obsevanja.
Univerzalnega zdravila ni
Avtor opozarja na pasti medicine in njenih raziskav. Za raziskavo, da bi imela moč, je treba pridobiti ustrezno število bolnikov. Za pridobitev bolnikov mora tisti, ki želi raziskavo izvesti, prepričati zdravnike, naj sodelujejo pri njej; ti zdravniki pa so pogosti isti ljudje, ki jih ovržba teorije ne zanima. Tako včasih ni mogoče izvesti nobene raziskave brez blagoslova in sodelovanja nekaterih avtoritet. In tako se ohranja neka praksa, četudi so dvomi o njej še tako utemeljeni.
Siddhartha Mukherjee v knjigi nazorno razloži, kako rak ni genetski zgolj po svojem izvoru, temveč je genetski kot celota. Življenje raka, pravi, je repriza življenja telesa, njegov obstoj pa patološka zrcalna slika nas samih.
Zdravljenje raka je vse bolj uspešno, zboleti za njim že dolgo ne pomeni več neizogibne smrti. Avtor skozi celo knjigo navaja primere bolnikov, s katerimi se je seznanil v svoji klinični praksi ali v strokovni literaturi. Včasih so ozdraveli ljudje, ki jim medicina ni pripisovala niti najmanjšega upanja, kar tudi potrjuje, kako je ta bolezen nepredvidljiva. Človeštvo bo spremljala še naprej, kajti tako kot včasih izginjajo stari kancerogeni (npr. azbest), se pojavljajo novi. Izpostavljeni smo pesticidom, farmacevtskim in kozmetičnim izdelkom, plastiki, hormonom, živilom, sevanju in magnetizmu. Marsikaj od tega se bo pokazalo kot rakotvorno, zato naj bi bil človek, kolikor se le da, selektiven pri izpostavljanju. Univerzalnega zdravila za raka ni in ga najbrž nikoli ne bo, kot tudi ni zgolj enega vzroka zanj.
