Tiskane izdaje
Festival na Ptuju nadaljuje pretežno tradicionalna branja – ste razmišljali, da bi potencirano predstavili tudi tako imenovano performersko poezijo, ki se spogleduje z uprizoritveno umetnostjo?
V zadnjih letih je pesnikov performerjev vse več; ti pesniška branja bodisi združujejo z glasbo ali različni govornimi tehnikami, razkorak med njihovimi pesniškimi nastopi je viden. Nekateri berejo izjemno tiho, drugi kričijo, nekateri pojejo, ponavljajo iste glasove in s tem ustvarjajo repetitivne zvočne slike, včasih kateri izmed njih s seboj na oder prinese kakšen inštrument. Slikovit primer je lanski nastop islandskega pesnika Eirikurja Orna Nordahla, pri katerem nam ni uspelo brati prevodov, ker smo se tako zatopili v njegovo ustvarjanje zvokov na odru. Tovrstni nastopi so za ljudi, ki sicer ne obiskujejo drugih pesniških festivalov in poznajo poezijo predvsem iz šolskih klopi ali javnih recitacij, nekaj novega. Med Eirikurjevim nastopom so se odgrinjale zavese na oknih vseh okoliških hiš. Tudi letos imamo kar nekaj takšnih pesnikov; Andre Velter bo ustvaril glasbeno-pesniški performans z Žigo Golobom, katalonski pesnik Eduard Escoffet je še pred kratkim zagovarjal tezo, da poezija ne sme biti ujeta v knjigah, ampak mora predvsem živeti in se razvijati skozi nastope, ki se združujejo z drugimi umetnostmi, mlada japonska pesnica Mizuki Misumi je tudi glasbenica, Oleksander Irvanc je bil eden izmed ustanoviteljev odmevne ukrajinske performerske skupine Bu-ba-bu ...
Eden od principov, ki pritegne različne strukture občinstva, tudi tiste, ki jih poezija posebej ne privlači, je sinteza različnih umetniških zvrsti, denimo britanski festival v Glastonburyju, na katerem se izmenjujeta poezija in rock glasba.
Dnevi poezije in vina so seveda predvsem pesniški festival, ki za en teden v eno mesto ujame čez dvajset pesnikov z vsega sveta, ob njih pa še druge ustvarjalce, prevajalce in organizatorje drugih festivalov po svetu. Ker pesniki in ljubitelji poezije ponavadi niso zgolj navdušeni 'odjemalci' tovrstne umetnosti, ampak se ob tem z veseljem ozirajo še v druge smeri, pesniškim branjem vsak večer sledijo koncerti. Letos bodo nastopili Zoran Predin, Mia Žnidarič ter skupini Damar in Lollobrigida, ki pa ne bodo predah po poeziji, ampak neko logično nadaljevanje začetega večera, saj bi izvajalci lahko v veliki večini svoje pesmi brali tudi v isti vrsti s pesniškimi kolegi.
Umik v intimo, celo v ekskluzivizem, so tako imenovana zasebna branja.
Zasebna branja so se izkazala za odlično idejo. Ljudi nanja privablja predvsem občutek skrivnostnosti, kajti ne vedo, kje se bo branje zgodilo – poleg tega so dvorišča, ki nam jih za ta namen odstopajo Ptujčani, po večini res idilična. Obiskovalci se tako znajdejo iz oči v oči z avtorji, ki jih izkušnja zasebnih branj velikokrat resnično pretrese. Bolgarski pesnik Georgi Gospodinov je tako podoživel otroške trenutke, ki jih je preživel pri babici, vse ga je spominjalo na njen vrt. Take zgodbe in taka bližina med obiskovalci in avtorji ustvarijo nekakšno nevidno vez, nekakšno soudeležbo v skupni skrivnosti, ki vsem, ki niso bili zraven, ostane za zmeraj nedostopna.
Verjetno je ob prevladujočih trendih prekrivanja različnih medijev vseeno pomembno, da poezija ohrani prvinski značaj.
Mislim, da prvinski značaj poezije z novimi trendi prepletanja umetnosti ni prav nič ogrožen. Poezijo so prepevali že v trubadurskih časih, devet stoletij pozneje še vedno imamo pesnike, ki poezijo berejo in se v svojih verzih ne ukvarjajo izključno z nedosegljivimi ljubeznimi. Poezija je, kot ostale umetnosti, živa forma, ki dopušča obilo možnosti za razvoj in oplajanje. Bistveno je predvsem to, da kljub mešanju in dotikanju z drugimi umetniškimi praksami še vedno ostane dobra poezija, oziroma to, da je že v začetku prav dobra poezija izhodišče tovrstnih nadgrajevanj pisane besede.
V svetu dobijo pesniki različne častne nazive, v Avstraliji so označeni za nacionalni zaklad, v ZDA poeta laureatus, letos je na Ptuju, denimo, Gale Burns, ki ima naslov uradnega pesnika poletnega festivala umetnosti v londonskem Sydenhamu. Pri nas bi tovrstna priznanja s strani države verjetno prej naletela na posmeh kot na spoštovanje.
V Sloveniji imamo viteze poezije; v soboto se bomo z večino od njih srečali na Ptuju, saj smo letos na zaključni dan festivala povabili tudi Pesniški turnir, ki ga sicer organizira založba Pivec.
Tudi letos imate delavnice kreativnega pisanja. Kako je z delavnicami kreativnega branja, ki so vse bolj popularne, predvsem v anglosaških državah, in kaj menite o izjavi Kay Boyle, da bi bilo nujno vse delavnice kreativnega pisanja prepovedati z zakonom?
V konceptu delavnic kreativnega pisanja ne vidim nič tako ogrožujočega, da bi jih bilo treba prepovedati z zakonom. Morda pa res plaši število knjig, ki letno izidejo pri nas, saj marsikatera med njimi ni vredna branja. Če bi se več avtorjev udeležilo kakšne kreativne delavnice s strogim, pisateljsko samozavest jemajočim mentorjem, bi bilo slabih knjig morda manj. Delavnica kreativnega pisanja je letos namenjena osnovnošolcem, ki bodo pod vodstvom pesnika Davida Bedrača ustvarjali čisto svoja literarna besedila.
Kar zadeva delavnice kreativnega branja, nam manjka kakšen resnejši projekt, predvsem v smislu foruma za dolge debate o knjigah, ki si zaslužijo razmislek. Če pogledamo situacijo s tipičnega literarnega večera, na katerem se ob vprašanju moderatorja, ali bi avtorju še kdo zastavil kakšno vprašanje, večina oči zazre v tla, si za zdaj te živahne debate morda malo težje predstavljam.
Letos je na Ptuju zelo veliko japonskih pesnikov in pesnic.
So pri nas prevajalci sposobni prevajati japonsko literaturo
