Zvone Šeruga: Svet tam zunaj je krasen in ljudje so čudoviti

Zvone Šeruga pravi, da na svojih poteh – ni jih bilo malo – vedno znova išče ljudi, najraje drugačne, odmaknjene, tiste, ki živijo tako, kot si danes skoraj ne predstavljamo več. Njegova nova knjiga Popotnik, ­izbor nekaj potovanj, govori ravno o tem. In o dokumentarcu, ki ga še ni, a morda ­nekoč bo.

Nova knjiga o opravljenih, a ne pozabljenih potovanjih. Ste imeli v mislih nekakšen 'the best of', ko ste se odločili pripraviti ­Popotnika?

Popotnik je v bistvu nastal bolj kot stranski, ne zares načrtovani pro­izvod nekaterih zanimivih potovanj. Po osmih knjigah in gorah reportaž, fotografij in predavanj sem potreboval nov ustvarjalni izziv in to bi bilo snemanje serije televizijskih dokumentarnih oddaj o nekaterih zelo odmaknjenih plemenskih področjih Papue ter Namibije. Kar mi je tudi uspelo, skupaj s sestrama Nejo in Laro, takrat obema študentkama novinarstva in preverjenima sopotnicama, ki sta bili popotnici pred kamero, smo posneli sedemdeset ur gotovo zanimivih materialov. Toda prvotno obetavni pogovori na Pop TV in na nacionalki so vse bolj kopneli: je kriza, ni denarja, nas ne zanima! In tako sem se pač ponovno lotil knjige, kot vedno tudi tokrat v samozaložbi. To obvladam, pisanje, fotografija, oblikovanje, vse je moje delo – le ciklostila ne vrtim sam doma, se včasih zafrkavam. A prvotna naklada 1300 izvodov gre h koncu in z režiserjem Alešem Žemljo, s katerim še vedno obdelujeva posnete videomateriale, se ne dava – ponovno se bova začela truditi za tisto serijo in se ponujati naokoli.

Kaj več – poleg očitnega – ­prinašajo dokumentarci v primerjavi­ s fotografijo in ­besedo, spravljenima­ v knjigi?

Najprej gre za strast, ki sem jo dolgo čutil do kamere – dve tovrstni seriji in nekaj samostojnih filmov sem navsezadnje že naredil. Upam, da zaradi nerazumevanja ne bo skopnela, v tem primeru se bom pač vrnil k svoji prvotni ljubezni – fotografiji. A jasno je: televizija je močen medij, ki dosega ljudi. In živa slika lahko bistveno bolj neposredno prenaša življenja od fotografije; zagotovo bistveno drugače, vsekakor pa gre za dopolnjevanje. Še tako dobra slika slalomske vožnje Tine Maze na naslovnici Dela je eno, nekaj povsem drugega pa je prenos celotne vožnje na televiziji. Enostavno!

Pragozd, močvare, brezpotja, nomadi, komaj znana plemena ... kaj ima Popotnik pripomniti o tistem, kar je v letih in desetletjih naredil čas, tako imenovani napredek? Je zmeraj prinesel nesrečo in kaos ali najde tudi srečnejše zgodbe?

Na precej uborni kmetiji, kjer sem se rodil, ima brat danes kmečki turizem, uspešen, v povsem novi hiši, s satelitskimi antenami in polnim parkiriščem. Temu se pri nas reče napredek. Ko dobi koliba nekje v Afriki 'plehnato' streho, 'bicikl' in celo televizijsko anteno, smo kar malo nesrečni – poglej, čisto so se pokvarili … Resnica je nekje vmes, predvsem pa sloni na preprostem dejstvu, da poti nazaj tudi v preproščini Afrike ali Oceanije ni – 21. stoletje prodira tudi tja. Da, prinaša napredek, a gotovo tudi veliko prej neznanih občutkov nesreče in odrinjenosti; reveži se šele v družbi bogatih počutijo zares revne.

To bo še dolgo trajalo, saj pozabljamo, da iz našega temnega srednjega veka nismo čez noč ali v eni sami generaciji prišli do današnjega življenja. Mi je pa v tolažbo: se nekje na plaži poletnega Jadrana, le z brisačo pod sabo, res počutimo tako zelo uboge, ko se v zaliv pripelje tridesetmetrska jahta s helikopterjem na krovu? Z 'zašpehanim' lastnikom, sterilnimi služabniki in njegovo staro gospo, mi pa imamo okoli sebe čudovito družino, šopek prijateljev, star čoln in 'gajbo' piva v hladilniku! Količina sreče pač ni odvisna od bančnega računa in to še kako drži. Škoda pa je, da na račun zahodne premoči izginjajo številne neverjetne in čudovite kulture ter načini življenja – vendar ti ljudje niso revni, le drugačni so, z drugimi merili za bogastvo in uspešnost. A žal vse bolj izginjajo­ v kolesje našega potrošništva, oblačenja, razmišljanja, kreditov in delovnih nadur – ne le kiti in tigri, vsaj toliko je ogrožena tudi raznolikost človekovih kultur. In tukaj vsi izgubljamo.

Zdi se, da ves čas med svojimi 'potovanji k ljudem' premišljujete tudi o sebi, o svojem dojemanju sveta in ljudi, o svoji avtentičnosti in pripravljenosti sprejemanja drugačnega.

Drži. Pisati le o tem, kje sem bil, kaj videl in kam šel naslednji dan, bi se mi zdelo dolgočasno in suhoparno. Sem pač take sorte človek, ki mu ni težko kaj povedati ali priznati tudi o sebi. In verjamem, da morajo geografske širine, ki se odpirajo pred popotnikom, s sabo pripeljati tudi neke sveže širjave v dojemanju sveta in drugačnosti, navsezadnje tudi odnosov v okviru prijateljskih družb ali lastne družine. Prav o tem veliko pišem. Da, z mano potujejo mlada dekleta, ki pa so vedno del zgodbe in dela, popotnice, ki so pred objektivom videti bistveno bolje od mene. Nekateri mi zavidajo, drugi se zgražajo. Jaz pa pravim: enaintrideset let že delim plodno in zelo smiselno življenje s krasno žensko, ki me z veseljem sprejema prav takšnega, kot sem. In ve, da bi bil brez vseh teh potovanj in svobode morda le še eden preštevilnih zagrenjenih moških, ki pred televizijo čakajo na penzijo in se pritožujejo nad vsem in vsakomer. Jaz pa iz prve roke vem, da je svet tam zunaj krasen in ljudje čudoviti in to zavedanje je gotovo vredno več od štirinajstih polnih potnih listov in devetih napisanih knjig. Tudi o tem pišem, celo kar precej. In včasih pomislim, da bi se kdo iz tega lahko celo česa naučil.

Na potovanja z vami oziroma v vaši organizaciji vabite ljudi, ki jim je do avanture. Kakšna je vaša definicija avanture? 

Zagotovo pri avanturah nisem ekstremist – nekateri res delajo stvari na popolni meji norosti in mnogi tega tudi ne preživijo. Vedno se zavedam, da me doma čaka družina. Če imam s sabo skupino sopotnikov, mi je jasno, da jih moram pripeljati nazaj ne samo žive, ampak tudi zadovoljne ali navdušene. Tudi zato ne pretiravam s fizičnimi napori ali tveganji. Vedno pa poskušam/poskušamo priti do čim bolj zanimivih ljudi, plemenska področja daleč od mest in asfaltnih cest so glavni razlog naših potovanj.

Če to pomeni, da bomo pač dneve pešačili ali se tedne vozili v džipih, spali v šotorih sredi puščave ali na robovih plemenskih vasi, ob večerih pa okoli ognja plesali z domačini, je to za mnoge od mojih občasnih sopotnikov gotovo zelo resna avantura. Za mene pa je … no ja, ne ravno 'another bloody day in the office', temveč še vedno lagoden in sprejemljiv način, da ljudje vidijo in doživijo stvari, za katere še pred odhodom na pot niso zares verjeli, da še obstajajo. Na mojih poteh je vedno poudarek na ljudeh in doživljanju drugačnosti, avantura je le prijazna in občasno naporna ali zelo zmerno tvegana pot do vsega tega.