Ko pridejo droge v galerijo

Intermedijski umetnik Domagoj Smoljo ob razstavi Naključni nakupovalec spregovoril o nadzoru na medmrežju in slasteh darkneta.

čet, 03.03.2016, 09:00

V Projektnem prostoru Aksioma­ je na ogled razstava­ Naključni nakupovalec po dark­netu tandema !Mediengruppe Bitnik, ki ga tvorita Carmen Weisskopf in Domagoj­ Smoljo.­ Nenavadna je zato, ker je za izbor razstavljenih artefaktov­ poskrbel robot, natančneje, programska oprema. O tem, zakaj sta ga umetnika­ poslala­ po nakupih v nekoliko­ divje ­digitalno okolje, smo se pogovarjali z Domagojem Smoljem.

Naključni nakupovalec v Aksiomi je sprogramiran tako, da vsak teden po »svoji« presoji kupi neko stvar v vrednosti sto bitcoinov (sto dolarjev) za galerijo, v kateri gostuje. To počne na tako imenovanem darknetu ali temnem internetu, ki uporabnikom omogoča anonimnost. Za Aksiomo je doslej nakupil dokaj neproblematične objekte: od zlatnikov do indijske verzije ­viagre, medtem ko je v Zürichu svojim avtorjem z nakupom droge nakopal nekaj preglavic.

Naključni nakupovalec je značilen za švicarski umetniški tandem, ki deluje tudi v Londonu. Prostor njunih raziskav je medmrežje, a vselej v navezavi na neki širši družbeni kontekst in aktualna politična vprašanja. Njuni projekti so preromali velik del sveta in referenčnih umetniških institucij, zanje pa sta prejela vrsto nagrad.

Temni internet ali darknet omogoča svobodno komuniciranje na spletu. V ta prostor se projecirajo razne fantazme o skrivni mreži, kjer da se dopuščajo nezakonite dejavnosti, od preprodaje orožja do pedofilije.

Ko grem na darknet, se počutim tako, kot ko sem brskal po internetu v devetdesetih. Ne moreš biti prepričan, s čim imaš opravka. Ni logotipov, ni znaka za google ali facebook. Vse stvari, ki sicer na spletu zbujajo zaupanje, tu umanjkajo. V devetdesetih so množični mediji podobno opozarjali na pasti interneta – češ da je tam nevarno. A darknet je eden zadnjih prostorov, ki deluje kot javni prostor, kjer imaš svoj glas in kjer te ne morejo neprestano nadzorovati.

Pomemben je za veliko skupnosti: na primer za gejevske aktiviste v Afriki, za upornike v Egiptu – to je edini prostor, kjer lahko komuniciraš na medmrežju, ne da bi ti vlada ali kdorkoli sledil. Pomemben je bil za upore v Tuniziji in Siriji. Z njegovo pomočjo so aktivisti s prikrito identiteto prišli do youtuba in tja naložili videe o dogajanju na ulicah. To je pomembno. Dark­net je kot vsak družbeni sistem: lahko ga zlorabiš, a ti obenem daje svobodo. Obstoj teh alternativnih mrež tako po mojem ni kratkega veka.

Slišala sem, da tudi na darknetu obstajajo meje mogočega in, denimo, večina skupnosti tam odklanja pedofile.

Ljudje se tudi na tem omrežju organizirajo, pedofilom poskušajo zrušiti strežnik ipd. To je dinamičen socialni prostor. Na tej mreži­ ne morete kar tako do otroške pornografije, za to se morate res potruditi, pravzaprav morate dobro poznati sceno, ki je organizirana zunaj darkneta, saj samo tako lahko veste, kje iskati tovrstne ­materiale.

Če se posvetiva vašemu projektu. Naključni nakupovalec v resnici ni robot, kajne?

On je bot, del programske opreme, ki deluje avtomatizirano, neodvisno, lahko se logira na računalnik, lahko brska po spletu in nakupuje stvari.

Kaj prinaša ta moment naključja, nepredvidljivosti?

Naključnost in tveganje sta tudi sicer značilna za najino delo. Rada ustvarjava situacije, pri katerih izgubiva nadzor. To poskušava vgraditi v vsako delo.

Nekajkrat je vaš bot, s katerim ste gostovali po drugih galerijah, kupil nelegalne reči?

Da, najbolj kontroverzna stvar, ki jo je kupil, je bil ekstazi iz Nemčije za trinajst dolarjev.

Ali za vas obstaja etična meja v tem projektu – kaj bi napravili, če bi vaš program kupil človeški organ ali jedrsko orožje?

Stvari ne delujejo tako. Tudi trg na darknetu deluje na podlagi zakonov in moralnih standardov, ne moreš kar vsega prodajati. Orožje se, denimo, prodaja za trg v ZDA, ker je tam trgovina z orožjem legalna, nihče vam ne bo poslal orožja v Evropo, kjer je to ­nezakonito.

Torej tudi tam obstajajo zakonske­ omejitve? Primer ekstazija je prišel celo na švicarsko tožilstvo.­ Utemeljitev tožilstva, zakaj odstopa od pregona, je zelo zanimiva, bere se kot umetnostna kritika. Zapisali so, da je bila posest ekstazija razumno sredstvo za sprožitev javne razprave o vprašanjih, ki jih je obravnavala razstava.

Res je. Všeč nama je, kadar najini projekti zapustijo kulturni prostor in začnejo učinkovati na druge sisteme. To se pogosto dogaja. Odvetniki včasih vzamejo najine primere, ker zadevajo teme, ki so jih vselej hoteli obravnavati v okviru prava, a so potrebovali konkretni primer. Podobno je bilo s tožilcem v tem primeru. Zelo dobro je razumel, za kaj gre. V nekem intervjuju je priznal, da je vesel, da je postal del projekta, ker je bil konceptualno zanimiv zanj in za njegovo ­področje.

V odločbi so pravzaprav potrdili,­ da institucija umetnosti izvzame­ navaden predmet iz sveta njegove­ vsakdanje rabe in ga s tem transformira v umetniški objekt. Tako ste dobili legitimizacijo svojega početja.

Res je, odvetnik je rekel, da je to zanimivo v znanstvenem in umetniškem kontekstu, a da mora biti začasno, torej v času trajanja razstave, in v javnem interesu. Skratka, tega ne morete napraviti zase, mora imeti družbeni kontekst. Tudi tožilcu se je zdela situacija zanimiva. Morda so v tem primeru bolj milo interpretirali zakon, a so se odločili dati prednost drugim pravicam, kot je svoboda umetniškega izražanja. Seveda so postavili mejo: dopustili so razstavljanje drog, a hkrati morali omejiti možnost, da bi jih nekdo na razstavi kot del performansa pojedel ali jih celo delil drugim.

Za ameriške pravnike je bilo veliko bolj zanimivo vprašanje, kako pristopiti k 'storilcu' dejanja, ki je v tem primeru programska oprema in se lahko 'po lastni presoji' potencialno zaplete v nelegalne situacije.

Pri vaših projektih se mi zdi ­pomembno, da vselej spregovorijo tudi o statusu umetnosti. V vašem delu se dotaknete družbenega problema z nenavadne perspektive. Tisti, ki jim intermedijska ali sodobna umetnost ni blizu, se radi vprašajo, kaj imajo te akcije z umetnostjo.

Mislim, da je ključno zastavljati prava vprašanja, ne pa nujno odgovoriti nanje. S Carmen poskušava osvetliti določene teme in najti njihove nenavadne povezave, tako da vsaj odpremo debato. V projektu Paket za gospoda Assangea sva povezala nadzorno opremo z nečim najbolj vsakdanjim – pošiljanjem paketa. Obstajajo zakoni, ki prepovedujejo državi odpiranje paketov. Ti zakoni so stari šestdeset let in ne veljajo za digitalno komunikacijo. Projekt je izpostavil to ­nesorazmerje.

Hkrati sva intervenirala v politično situacijo – to, da je Assange obtičal v ekvadorski ambasadi. Tudi tu sva izgubila nadzor nad projektom, saj nisva vedela, kaj se bo zgodilo s paketom, odvisna sva bila od pošte. Sam sem nemirno spremljal, kaj se dogaja z njim, ne vedoč, ali bo sploh prišel na cilj. Ljudem je to všeč, ker sodelujejo v živem performansu in imajo iste informacije kot avtorja. Pri Assangeu je bilo vprašanje, ali bo paket prišel in po kateri poti bo prišel tja. Potrebovali smo sistem povratne informacije – zato smo v paket vgradili kamero, ki je snemala svojo pot skozi luknjico in pošiljala fotografije s poti. Večino časa smo videli le črnino.

Na koncu je paket našel pot do naslovnika ... Zanimivo se mi zdi, da v svetu intermedijske umetnosti vlada ozaveščenost o digitalnem nadzoru, žvižgačih, medtem ko se zdi širša javnost ob teh podatkih nenavadno pasivna. Zakaj mislite, da je tako?

Delim presenečenje z vami, ti podatki bi morali sprožiti večje razo­čaranje, razburjenje. Nismo še utegnili premisliti posledic Wikileaksovih in Snowdnovih odkritij, ko smo že preusmerili pozornost na druge krize na svetu, kot je sirska vojna. Hkrati pa ravno po zaslugi žvižgačev vem, da ne smem uporabljati svojega mobilnega telefona.

Po drugi strani se zdi, da v vseh teh informacijah, ki jih zbirajo o nas, ne morejo zares vedeti, kaj so sploh pridobili, ne morejo slediti ogromni množici podatkov.

To smo mislili pred Snowdnom. Vedeli smo, da obstajajo programi vohunjenja, a smo mislili, da pri taki količini informacij preprosto ne morejo slediti posamezniku. Snowden je razkril, da vse informacije tudi shranjujejo, da lahko za nazaj preverijo posameznikovo zgodovino. Tega se najbolj bojim. Nekaj, o čemer mislimo, da je privatna komunikacija, lahko uporabijo proti meni še čez dvajset let. To še posebej velja za politike in ljudi v javnih službah.

To naju pripelje do vprašanja javnega in zasebnega. Facebook na primer deluje kot privatni prostor združbe prijateljev, a ima obenem elemente javnega. Ljudje se navadno ne zavedajo te javne dimenzije.

Ko se kot umetnik začneš ukvarjati z internetom, ugotoviš, da je vse javno, če ti ne uspe skriti vsebin v zakodirane plasti. To je tako, kot bi nekomu poslal razglednico in bi jo vsak, ki bi jo na poti do pošiljatelja prijel v roke, fotokopiral. To se namreč dogaja z e-pošto, to je razlog, da Assangeu ne pošljemo e-pošte, ker vemo, da jo bo vsaka država prebrala. Zato smo naredili korak nazaj in našli način, kako priti do njega – po analogni poti.

Prijavi sovražni govor