Kometri se vračajo v svoj dom

V dvorcu Bukovje bodo o rodbini postavili stalno razstavo in morda umirili nemirnega duha njegove zadnje lastnice.

Objavljeno
02. december 2016 20.31
Mateja Kotnik
Mateja Kotnik
Hans Karel, zadnji baron iz plemiške rodbine Kometer, ni imel potomcev. Svoje premoženje, dvorec na desnem bregu Drave v Dravogradu, ki je zaradi njegove zbirateljske strasti spominjal na muzej, je po njegovi smrti podedovala edina še živeča sorodnica, nečakinja Melita Kometer. Živela je onkraj velike luže in baron Kometer je menda sploh ni poznal ...

Melita, v drugo poročena Feldmann, je z možem prevzela dvorec, a ambicioznih načrtov, ki jih je z njim imela, ni mogla uresničiti. Dvorec in vse, kar je bilo v njem dragocenega, se je znašlo v vrtincu dražb, Melita Kometer pa ni ostala le brez premoženja, temveč tudi brez moža.

Baron Hans Karel je oporoko, s katero je posestvo zapustil nečakinji v Ameriki, sestavil pri dunajskem odvetniku Jakobu Morgensternu. Sodeč po tem, kar je v njej zapisal, je že takrat dvomil, da bo s podedovanim premoženjem odgovorno ravnala. »Oporoko je zato opremil z vrsto določb, s katerimi je poskušal preprečiti drobljenje pukštajnske posesti in zbirke starin ter od dedinje zahteval, naj Pukštajn vzdržuje v natanko takšnem stanju, kot ji ga bo zapustil.

Določila oporoke so ji strogo prepovedala, da opremo dvorca kakor koli preuredi ali finančno obremeni, če bi jo želela prodati, pa bi to lahko storila šele petindvajset let po Hansovi smrti. V tem primeru bi morala celotno zbirko orožja in oklepov brezplačno in na lastne transportne stroške predati celovškemu Deželnemu muzeju v trajno hrambo, zbirko rodbinskih portretov pa prav tako brezplačno prenesti k sorodnikom na dvorec Seltenheim,« je povedala Aleksandra Čas, kustosinja v Koroškem pokrajinskem muzeju.

Nova lastnica bankrotira

Melita se je ob prihodu na posestvo z možem samozavestno lotila ambicioznih načrtov za razvoj posesti. »Spogledovala sta se z idejami o zasebni radijski postaji in paroplovni družbi na Dravi. Vendar sveža energija, ki sta jo prinesla z druge strani Atlantika, ni zmogla odtehtati mračnega bremena gospodarske krize po borznem zlomu leta 1929. Vse bolj zaostrene razmere so razkrile, da sta se Feldmannova gospodarjenja lotila pretirano ambiciozno, nespametne naložbe pa so ju silile v vrtoglavo zadolževanje. Dohodki z nekdaj dobičkonosnih pukštajnskih posesti na lepem niso več zadoščali za poplačilo dolgov, zato sta Melita in Eduard Feldmann novembra 1931 razglasila bankrot,« je pripovedovala Časova.

Novica o finančnem zlomu zakoncev je odmevala doma in v tujini. Številni zasebni zbiratelji in muzealci so bili že v nizkem startu, da se potegujejo za pukštajnske starine. V Koroškem pokrajinskem muzeju pravijo, da sta bila lastnika večino dragocenih starin prisiljena prodati na dražbi, za izjemno dragoceno zbirko orožja, ki jo je Hans Karl v oporoki navedel kot nedeljivo, pa se je zavzel dr. Josip Mal, takratni ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani. »Kot človek širokega obzorja se je dobro zavedal, kako pomembno je preprečiti drobljenje dragocenih zasebnih zbirk, ki so tedaj prihajale na trg, in hkrati onemogočiti nenadzorovano izvažanje starin v tujino.

Po dolgotrajnem prizadevanju in enem najbolj zapletenih sodnih sporov, kar jih je omenjeni muzej v tem času doživel, mu je uspelo izposlovati brezplačni prevzem pukštajnske zbirke orožja in s tem pomembno obogatiti nacionalne muzejske fonde,« je povedala kustosinja Aleksandra Čas. Baronovo zbirko orožja, v kateri je tudi vojaški oklep nürnberškega mojstra Valentina Siebenbürgerja iz 30. let 16. stoletja, so iz Koroške v Ljubljano odpeljali z vlakom. Zbirka militarij je danes osrednja zbirka orožja v Narodnem muzeju Slovenije, njen skrbnik je kustos dr. Tomaž Lazar, ki je zbral in objavil tudi vse doslej znane informacije o rodbini Kometer.

Baron bi se zgražal

Sogovornica je prepričana, da bi bil Hans Kometer razočaran nad vsem, kar se je po njegovi smrti zgodilo na posestvu. Niti ena od želja, ki jih je napisal v oporoki, se ni uresničila. Nova lastnika sta baronovo premoženje zapravila v sedmih letih. »Tudi odnos slovenske javnosti do zadnjega barona s Pukštajna je pokazal vrsto mračnih plati z nacionalnimi in razrednimi trenji prežete miselnosti 20. stoletja. Ne nazadnje je barona doletel pravi izbris iz zgodovinskega spomina pa tudi iz muzealskih in zgodovinskih raziskav, ki si ga že zaradi svojih mecenskih in zbirateljskih prizadevanj ni zaslužil. V novem stoletju je morda končno dozorel čas, da tej žalostni zgodbi dodamo svetlejši epilog,« je prepričana Časova.

Kometri se tako po zaslugi Koroškega pokrajinskega muzeja vračajo v prvo nadstropje stavbe, kjer bodo sredi tega meseca odprli stalno razstavo o tej plemiški družini. Na ogled bo nekaj originalnih predmetov iz Kometrove zbirke, ki so v lasti Narodnega muzeja Slovenije in Narodne galerije. »To je le prvi korak, da tudi domačine spomnimo, da dvorec Bukovje ni le 'bivša kasarna', v kateri je dolgo domovala jugoslovanska vojska, ampak je bil to dom plemiške rodbine, ki ji usoda ni prizanašala,« so povedali v Koroškem pokrajinskem muzeju.

Po ljudski vraži naj bi se duh Melite Kometer še danes sprehajal po dvorcu, kjer se je sicer mogoče tudi poročiti, prenočiti ali se udeležiti katere od številnih kulturnih prireditev.